Blaž Kos: Koncept lastniškega financiranja

Avtor Maja Borštnik — 28.12.2012
Komentiraj!
Mlado podjetje ima zelo omejene možnosti pri financiranju svoje rasti. Banke in drugi dolžniški viri namreč v bilancah iščejo trdno zgodovino poslovanja - denarne tokove in možna zavarovanja, ki jih podjetja v zgodnjih fazah razvoja enostavno nimajo.
Blaž Kos: Koncept lastniškega financiranja

Blaž Kos: Koncept lastniškega financiranja (Vir slike: sxc.hu)

Na drugi strani so lastna sredstva podjetnika pogosto omejena. Če odštejemo še nepovratna sredstva, ki so lahko podjetniku v pomoč, ne pa osrednjega vira financiranja podjetja, nam ostane zgolj še lastniško financiranje.

Poglejmo si podrobno, kakšen je osnovni koncept lastniškega financiranja, s poudarkom na tveganem kapitalu, ki vključuje sklade tveganega kapitala in poslovne angele (zasebni skladi in borza delujejo na povsem drugačen način). Največji izziv podjetij v začetnih fazah rasti je izjemno tveganje, saj več kot 80 % podjetij v prvih petih letih propade.

Ponudniki lastniških virov so eni redkih investitorjev, ki so to veliko tveganje pripravljeni sprejeti, vendar pa je zato koncept pridobivanja teh virov povsem edinstven. Kljub edinstvenosti načina financiranja je bistveno predvsem to, da gre za financiranje, ki ima določena pravila - prav tako kot vsako drugo financiranje. In ta pravila mora podjetnik, ki išče tovrstne vire financiranja, dodobra poznati.

Temeljne predpostavke koncepta lastniškega financiranja so, da je zaradi večjega tveganja in nizke likvidnosti pričakovan bistveno večji donos. Največji donos v podjetništvu pa se ne ustvarja na obrestnih merah, temveč na lastništvu. Lastništvo nad določeno entiteto, ki vključuje intelektualno lastnino, produkte, stranke, ljudi, procese, blagovno znamko ipd. ima neprimerno večjo vrednost kot obrestna mera - seveda v primeru, da podjetje uspešno posluje na trgu. Pomislite na Billa Gatesa, enega najbogatejših ljudi. Njegovo premoženje izhaja iz lastništva podjetja Microsoft.

Investitor tveganega kapitala je tako pripravljen sprejeti visoko tveganje, celo do te mere, da če podjetje propade, ne pričakuje nobenih zavarovanj s strani podjetnika, želi pa biti udeležen pri žetju glavne nagrade, če podjetju uspe. Ime lastniško financiranje torej izhaja iz dejstva, da investitor postane solastnik podjetja.

Zgodovina investiranja tveganega kapitala je kaj hitro pokazala, da zgolj investiranje na podlagi koncepta solastništva ni dovolj za uspeh podjetja, kaj šele zagotavljanja želenih donosov. Tako se je pojavilo še eno ključno vprašanje v okviru tovrstnega financiranja, in sicer, kako tveganje neuspeha podjetja čim bolj znižati tudi takrat, ko to enkrat prejme investicijo. Odgovor temelji na aktivni pomoči investitorja podjetniku pri rasti in razvoju podjetja.

Zato lastniškim virom financiranja rečemo tudi "pametni denar". Z namenom znižanja tveganja in čim hitrejše rasti podjetja namreč poslovni angeli in skladi tveganega kapitala aktivno pomagajo podjetniku s svojim znanjem, z izkušnjami in s socialnim kapitalom. Ta pomoč je pogosto ključna pri tem, ali bo podjetju uspelo ali ne, kakovost te pomoči pa je odvisna predvsem od uspešnosti zgodovine investitorja. Najboljši investitorji so seveda tisti, ki so tudi serijski podjetniki in investirajo svoj lasten denar. Dodana vrednost investitorjev iz finančnega sveta je pogosto bistveno nižja.

Ideja investiranja tveganega kapitala je, da investitor poleg denarja v podjetje investira tudi svoje izkušnje, znanje in socialni kapital; z drugimi besedami aktivno na strateškem nivoju pomaga podjetniku pri gradnji podjetja. S tem zniža verjetnost propada podjetja, saj podjetniki, ki se prvič podajajo na podjetniško pot, delajo mnogo napak. Če investitor podjetniku pomaga, da se izogne tem napakam, se tveganje drastično zniža.

Čim je investitor aktivno udeležen v podjetju, pa pride v ospredje odnos med investitorjem in podjetnikom. Ureditev odnosa mora temeljiti predvsem na skupni viziji o rasti podjetja in na jasno zastavljenih ciljih. Še bolj kot to pa sta pomembna kemija in zaupanje. To so osnovne sestavine koncepta dobre investicije, ki pri dolžniškem viru financiranja niso potrebne.

Zato rečemo, da je investiranje tveganega kapitala investiranje v ljudi. Bolj kot sama ideja je za investitorja tveganega kapitala pomemben podjetnik; da obstaja kemija do podjetnika (in obratno), verjame v njegove sposobnosti, integriteto in način dela. Če obstaja kemija, je delo po investiciji tveganega kapitala bistveno lažje. Ampak še enkrat, ključno pri tveganem kapitalu so osebnostne lastnosti in kompetence podjetnika.

To, da so prisotni ti elementi, pa še ne pomeni, da ideja ni pomembna. Investitorji tveganega kapitala imajo jasne investicijske usmeritve in podjetje mora ustrezati tem kriterijem. Običajno govorimo o velikem trgu, kompetenci podjetja, veliki marži, mednarodnem potencialu, pravi fazi rasti ipd. To so tehnične stvari, katerim mora podjetje ustrezati, kemija pa se odkriva kasneje.

Odpremo pa lahko še tretji vidik investiranja tveganega kapitala. Ne glede na pomoč, ki jo je deležen podjetnik, in ne glede na moč kemije, ki je prisotna, gre še vedno zgolj za investicijo. To pomeni, da želi investitor maksimizirati svoj donos na vsako izvedeno investicijo. Zato so pogoji investiranja tveganega kapitala zelo močno zastavljeni v smeri zaščite investicije in maksimiziranja donosa.

Pravni vidik investicije idealno sovpada s solastništvom investitorja. Investitor kot lastnik ima namreč posebne pravice, ki so zapisane v družbeni in investicijski pogodbi in drugih pogodbah. S tem investitor zagotovi, da se izloči večino tveganj, ki se nanašajo na neizkušenost podjetnika ali določene skušnjave, ko je enkrat denar na računu podjetja.

To kot prvo v praksi pomeni, da se denar dejansko porabi v skladu z dogovorom in ne na primer za drage avtomobile ali kaj podobnega ter da si obenem investitor zagotovi ustrezen izhod iz podjetja, ob tem izhodu pa čim večji donos ali v nasprotnem primeru čim manjšo izgubo v primeru nedoseganja ciljev. Zato je v pogodbi o investiranju cela kopica klavzul, s katerimi investitor zaščiti višino donosa. Prav tako želi imeti investitor kot solastnik tudi možnost vpliva na nadaljnji razvoj podjetja. Zato je usklajenost prej omenjene vizije še toliko bolj pomembna.

Če želimo v celoti spoznati delovanje tveganega kapitala, je potrebno razumeti tudi, kako investitor tveganega kapitala zasluži. Poslovni angeli ali sklad tveganega kapitala zasluži, ko se podjetje proda. Torej, če iščemo tvegani kapital na trgu, moramo biti pripravljeni, da se bo podjetje moralo v nekaj letih prodati. To se lahko proda strategu, preko borze ali drugemu investitorju. Nenazadnje pa lahko v nekaterih (redkih) primerih podjetnik celo odkupi podjetje nazaj. Temu v tveganem kapitalu rečemo izhod investitorja. Včasih podjetnik ostane še v aktivni vlogi, včasih pa odide skupaj z investitorjem; seveda s polnimi žepi denarja, če je šlo za zgodbo o uspehu.

Običajna enačba za investicijami tveganega kapitala je, da bo kljub skrbni selekciji nekaj podjetij propadlo, nekaj jih bo dosegalo srednje dobro poslovanje, peščica pa bo tako uspešnih, da bodo donosi pokriti tudi za vse ostale, neuspešne investicije. Statistično naj bi pri desetih investicijah dve podjetji propadli, ravno toliko naj bi jih dosegalo izjemne rezultate, ostalih šest pa naj bi jih poslovalo nekje vmes. Za investitorja tveganega kapitala je zato nujno, da ima v portfelju vsaj nekaj »homerunov«, torej investicij, ki pokrijejo izgube drugih propadlih podjetij v portfelju.

Vir: Blaž Kos

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Želite izvedeti več? Vprašajte na forumu! Ste že naš oboževalec na Facebooku? Dodajte nas!

comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!