Kolumna: Kako ustvariti podjetniški “mindset”?
Medtem pa se zanemarja pozitivne dejavnike, ki ključno spreminjajo miselnost mladih in njihovo pripravljenost za to, da na tem področju dejansko nekaj spremenijo. Brez skrbi, v nadaljevanju bom bolj konkreten.
Ko človek opazuje, s katerimi industrijskimi panogami se pri nas ukvarja politika, katere gospodarske družbe se rešuje ali se jim podaljšuje agonija, pride do spoznanja, da se pri nas splača biti gradbenik, bankir, tekstilec in najbolj od vsega – uradnik.
Gradbeništvo se promovira kot enega od stebrov naše ekonomije, čeprav, iskreno, ne verjamem, da bi ta podjetja lahko preživela na trgu od leta 1991, če ne bi imeli nacionalnega programa izgradnje avtocest (ki smo ga pošteno preplačali tem zvezdam) in, če ne bi bilo državnih bank, ki bi gradbene projekte financirale tudi v času, ko zanje ni bilo več nobenega ekonomskega razloga. Gradbeništvo se je pač reševalo za vsako ceno, pa četudi je večina ljudi, ki so živeli od njega (številčno, ne po moči), zaslužen denar pošiljalo preko meja Slovenije in posledično od tega ni bilo pomembnejših širših ekonomskih učinkov za domače gospodarstvo.
Druga industrija, ki se jo v Sloveniji neumorno rešuje in podpira, predvsem pa je za noben denar nočemo izpustiti iz svojih rok, je bančništvo. Banke so sokrive za propad velikih gospodarskih sistemov, saj so po principu “s tujim po koprivah” mimo vseh varnostnih varovalk, ki so običajne za poslovne banke povsod po svetu, neumorno financirale neracionalne projekte. Banke so istočasno idealno skrivališče za ljudi brez hrbtenice. Svetovalec za podjetja denimo vso odgovornost prevali na kreditni odbor ter na upravo, ta se zgovarja na oddelek za upravljanje s tveganji, slednji pa zopet na kreditni odbor in tako dalje. Danes opazujemo, kako s policijskimi maricami prevažajo direktorje nasedlih podjetij, nisem pa še videl bankirja, ki bi odgovarjal za kredite, ki so bili dani na podlagi sumljivih zavarovanj.
Neodgovornost posameznika je pri tovrstnih velikih sistemih, med katere zlahka štejemo tudi državni uradniški aparat, ključna težava, ki je pripeljala v stanje ekonomske krize in ki nas bo pri iskanju izhoda iz tega stanja tudi najbolj ovirala. Državni uradnik, bančni uslužbenec in podobni profili ljudi namreč ne občutijo krize na način, kot jo občuti mali podjetnik, ko mu prihodki padejo za 50 odstotkov. Vsi sicer govorijo o trenutnih razmerah, vendar vikende in dopuste še vedno preživljajo na enak način kot prej. Njihov standard se ni poslabšal niti za en evro.
Preberite si tudi ostale MP kolumne.
Vprašali se boste, od kje sem vzel tekstilca? Spomnimo se reševanja Mure in nekaterih drugih obratov v Sloveniji. Vprašajmo se, koliko je dodana vrednost, ki jo ustvarijo ta podjetja v primerjavi z visokotehnološkim podjetništvom. Res pa je, da se taka podjetja državi (vsaki aktualni vladi) splača reševati, saj glas ene šivilje šteje točno toliko kot glas visoko plačanega programerja. S to razliko, da je šiviljo lažje pridobiti na svojo stran (morda zadostuje stisk roke in slika s predsednikom) in da predstavlja strošek reševanja ene šivilje morda petino stroška reševanja enega programerja. Ravno ti pa so ključni za našo državo, pa če si priznamo ali ne.
Priporočamo tudi kolumno: S čim se naj mladi podjetnik NE ukvarja
Iz lastnih izkušenj spoznavam dan za dnem, da ljudje, ki okusijo okolje tehnološkega podjetništva, iz njega zelo težko izstopijo. Ko vidijo pozitivno energijo in neslutene možnosti lastnega in korporativnega razvoja na mednarodnem trgu, pri tem pa spoznajo dejstvo, da so lahko sami kreatorji svoje usode, postanejo s tem obsedeni do te mere, da jih nobeno populistično napihovanje ne spravi več na ulico in k stavkam. Noben sindikalist jih ne more več izkoriščati za svoje interese in pri političnem opredeljevanju sledijo racionalnim dejavnikom. Eksternalije, ki jih podjetništvo prinaša s sabo, so veliko večje od takojšnjih ekonomskih učinkov za Slovenijo in čas bi bil, da se tega zavemo na vseh ravneh.
Avtor kolumne: Jure Mikuž, RSG Kapital