Vlaganje v osnovna sredstva ni vedno strošek

Avtor Nina Orehek — 29.08.2013
Komentiraj!
Če samostojni podjetnik poslovnega prostora, ki ga ima v lasti kot fizična oseba in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, ne izkazuje v poslovnih knjigah, se stroški vlaganj v poslovni prostor štejejo za davčno nepriznane odhodke.
Vlaganje v osnovna sredstva ni vedno strošek

Vlaganje v osnovna sredstva ni vedno strošek podjetja! (Vir slike: sxc.hu)

Dne 12. 1. 2012 je davčna uprava objavila odgovor v zvezi z vprašanjem vlaganja v opredmetena osnovna sredstva, ki jih posamezni podjetnik ne izkazuje v poslovnih knjigah.

Odgovor DURS-a: Če samostojni podjetnik poslovnega prostora, ki ga ima v lasti kot fizična oseba in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, ne izkazuje v poslovnih knjigah, se stroški vlaganj v poslovni prostor štejejo za davčno nepriznane odhodke.

V nadaljevanju posredujemo razširjeno razlago, ki jo je v obrazložitvi podal DURS.

DURS se pri obrazložitvi sklicuje na določbe ZGD-1, ki določajo, da mora podjetnik za svoje podjetje ločeno voditi knjige in ločeno ugotavljati poslovni rezultat (podjetnikov dohodek).

Čeprav samostojni podjetnik ni pravna oseba in se pravno formalno sredstva, ki jih ima v lasti fizična oseba, ne glede na to, ali jih uporablja v privatni ali poslovni sferi, obravnavajo kot last fizične osebe, mora s. p. za podjetje (poslovno sfero) obvezno voditi poslovne knjige. Poslovne knjige pa se lahko vodijo le na podlagi ustreznega evidentiranja poslovnih dogodkov skladno s Slovenskim računovodskim standardom RS (v nadaljevanju: SRS) 39 (2006).

Samostojni podjetniki morajo v skladu s SRS pripoznati v računovodskih razvidih tista sredstva, za katera je verjetno, da se bodo v prihodnosti zaradi njih povečale gospodarske koristi in, če imajo ceno ali vrednost, ki jo je mogoče zanesljivo izmeriti.

Navedeno velja tako za opredmetena osnovna sredstva, ki jih obvladuje samostojni podjetnik (jih ima v lasti ali finančnem najemu ipd.) kot tudi za osnovno sredstvo, ki ga ima samostojni podjetnik v lasti kot fizična oseba in ga uporablja pri opravljanju dejavnosti, če izpolnjuje pogoje za pripoznanje po določbah SRS.

V kolikor gre za poslovni prostor, ki ustreza definiciji opredmetenega osnovnega sredstva iz SRS (2006) 1.1. in sta izpolnjena pogoja za pripoznanje po SRS (2006) 1. 7., je po določbah SRS (2006) treba vsako spremembo uporabe poslovnega prostora oziroma prenos iz privatne v poslovno sfero evidentirati.

V skladu z veljavno davčno ureditvijo se dohodki, ki jih dosega fizična oseba v okviru opravljanja dejavnosti v svojem organiziranem podjetju, razlikujejo od ostalih dohodkov fizične osebe, ki so po Zakonu o dohodnini RS (ZDoh-2) drugače obravnavani. Tako je z ZDoh-2 vzpostavljeno ločevanje med poslovno in privatno sfero fizične osebe, ki opravlja dejavnost, kar nujno zahteva striktno ločevanje uporabe sredstev v poslovne namene od uporabe sredstev za privatne namene.

Za presojo poslovnega uspeha samostojnega podjetnika se uporablja Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb RS (ZDDPO-2), saj ZDoh-2 ne vsebuje posebnih določb glede davčnega priznavanja odhodkov. Skladno z ZDDPO-2 se davčna osnova (dobiček) ugotovi kot pozitivna razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki.

Za ugotavljanje dobička se v skladu z 29. členom ZDDPO-2 priznajo le tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov. Niso pa davčno priznani tisti odhodki, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, imajo značaj privatnosti oziroma niso skladni z običajno poslovno prakso.

V primeru, da samostojni podjetnik poslovnega prostora, ki ga ima v lasti kot fizična oseba, vendar ga uporablja za opravljanje dejavnosti, ne prenese iz svojega gospodinjstva v podjetje (iz privatne sfere v poslovno), potem stroški vlaganj v poslovni prostor ne predstavljajo vlaganj v podjetje podjetnika, temveč predstavljajo financiranje njegovega gospodinjstva.

Stroški, ki se nanašajo na financiranje podjetnikovega gospodinjstva pa so tisti, ki imajo značaj privatnosti, zato ne gre za davčno priznane odhodke in tako ne zmanjšujejo davčne osnove. Enako velja za ostale stroške, ki se nanašajo na poslovni prostor (npr. stroški električne energije, ogrevanja, telefona, beljenja), saj gre za stroške, ki nastajajo pri uporabi sredstva, ki je v privatni (zasebni) sferi podjetnika.

Veljavna davčna ureditev tako razlikuje dohodke, ki jih dosega fizična oseba v okviru opravljanja dejavnosti v svojem organiziranem podjetju, od ostalih dohodkov fizične osebe, ki jih ta dosega v okviru svojega gospodinjstva. Tako se z vidika davčnega priznavanja odhodkov stroški vlaganj v sredstva, ki so v privatni sferi, ne morejo obravnavati kot stroški vlaganj v sredstva, ki so v poslovni sferi.

Poleg navedenega pa je DURS na tem mestu spomnil tudi na naslednje: v kolikor ima samostojni podjetnik vzpostavljen sistem poslovnih knjig in knjigovodskih listin v skladu s SRS (2006), se za prenose sredstev med gospodinjstvom in podjetjem lahko vzpostavi enak način evidentiranja prenosov iz privatne v poslovno sfero kot velja za evidentiranje vseh drugih poslovnih dogodkov. Smiselno je, da samostojni podjetnik, ki sicer vodi register opredmetenih osnovnih sredstev, v vzpostavljenih pomožnih evidencah evidentira tudi opredmetena osnovna sredstva prenesena iz gospodinjstva v podjetje.

VIRI:

  • Pojasnilo DURS, št. 4212-4452/2011, 12. 1. 2012,
  • Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb 
  • Zakon o dohodnini (Ur.l. RS, št. 13/2011-UPB7, 9/2012 Odl.US: U-I-18/11-10),
  • Slovenski računovodski standardi (Ur. l. RS, št. 118/2005; 27. 12. 2005).
comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!