MP intervju: Blestenje v raziskovanju človeških celic

Razvila sta namreč aplikacijo za pameten nadzor črede na kmetiji. Pa ne v Sloveniji, temveč kar v Dublinu!

Študij farmacije v Ljubljani je sedaj 30-letni Tilen Kranjc namreč nadgradil z izobraževanjem v mednarodnih vodah, kjer se v svojem doktoratu na University College Dublin loteva raziskovanja človeških celic z robotskim mikroskopom.

Za začetek me zanima, kakšne so razlike in pa tudi vzporednice med načinom študija pri nas in v mestu, ki ga nekateri označujejo tudi za prestolnico Guinnessa?

Razlik med študijem je veliko, prav tako pa tudi vzporednic. Prva velika razlika je šolnina. Študij na Irskem stane, za eno leto študent odšteje slabih 6000 evrov. Nekaj se sicer povrne v obliki davčnih olajšav, vsekakor pa je to velika investicija. Ena od pozitivnih razlik je tudi mednarodno okolje, saj kar četrtina študentov in osebja prihaja iz tujine.

Naša univerza tudi zelo veliko vlaga v razvoj inovacij. Poleg inkubatorja imamo tudi Akademijo inovativnosti, kjer študente, predvsem podiplomske, učijo, kako iz sebe izvleči t.i. ‘inovativnostni’ potencial. Sodelovanje v tem programu je zelo pozitivna izkušnja, uporabna tako za bodoče podjetnike kot akademike. Na našem inštitutu imamo tudi t.i. hišnega podjetnika, ki pomaga raziskovalcem pri prenosu tehnologije. Je pa tudi res, da so Irci malo bolj “mahnjeni” na denar, čeprav iskreno povedano ne znajo ravno dobro ravnati z njim. Univerze so tudi precej drugače organizirane, veliko se da na povezovanje med študenti, z alumni klubi pa tudi ohranjajo zelo tesne stike. Veliko donacij namreč prejmejo prav od bivših študentov. Ena od negativnih razlik pa je gotovo to, da je študij precej lažji kot v Sloveniji, pa tudi študenti imajo nižji nivo znanja. Vsaj na dodiplomskem nivoju.

V kakšnem smislu meniš, da se omenjeni sinonim Dublina izraža na samih študentskih zabavah in druženjih?

Omenjeni sinonim kar dobro prikaže resnično stanje. Dejstvo je, da je alkohol na Irskem veliko bolj toleriran kot pa drugje po Evropi. Če zavrneš obisk puba te imajo za malo čudnega. Sicer pa kolikor imam izkušenj s študentskimi zabavami v Dublinu je alkohola ponavadi dovolj, ni pa tudi nič čudnega, če kdo “ostane doma” oziroma preživi noč na stranišču. Irci niso ravno znani po tem, da bi znali piti po pameti. Sicer pa je to zelo zabaven in prijazen narod. So tudi zelo odprti, še posebej po prvem kozarcu piva. Nič neobičajnega ni, če te tujec ogovori v pubu in se zapleteš z njim v pogovor.

Študij bioinformatike in sistemske biologije na določenih ravneh prepleta področja medicine, biologije in informatike. Na kateri segment daješ pri raziskavah največji fokus?

Predvsem na biologijo in informatiko. Sem namreč bioinformatik v zelo zanimivi raziskovalni skupini. Ukvarjamo se z avtomatsko mikroskopijo. To je tehnika, kjer mikroskop avtomatsko zajame slike človeških celic, ki smo jim predhodno dodali različne zdravilne učinkovine ali pa spremenili izražanje genov. Teh slik je ponavadi zelo veliko, v enem samem projektu smo zajeli preko 30 milijonov slik. Seveda tega ni mogoče pregledati brez pomoči računalnika, zato se jaz ukvarjam z razvojem algoritmov za avtomatsko analizo slik. Tako lahko računalnik pregleda vseh teh 30 milijonov slik in na njih najde celice, ki so se odzvale na dodano spojino ali spremenjen gen. Tako dobimo več tisoč spojin ali genov – zadetkov – ki pa jih moramo nadalje opisati s podatki iz različnih baz, največkrat pa kar opraviti dodatne poskuse. Moje delo je sicer precej vezano na računalnik, vseeno pa sem večino časa preživel v laboratoriju in za različnimi mikroskopi.

Glede na dejstvo, da je Dublin precej drago mesto, kjer je cena najemnin tudi do trikrat višja kot v Sloveniji, me zanima, če ti je pri študiju v pomoč tudi katera izmed raznovrstnih štipendij?

Seveda, brez štipendije si študija nikakor ne bi mogel privoščiti. Dobil sem štipendijo Irske raziskovalne fundacije, ki je precej radodarna. Poleg denarja za preživetje mi krijejo tudi šolnino, laboratorijski material, računalnik in pa tudi kar nekaj denarja za obisk konferenc. Dobil sem še štipendijo Ad Futura iz Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije v Sloveniji. Mislim, da so dobre štipendije zelo pomembne za uspešen študij in dobra investicija v prihodnost. V Sloveniji je kar precej možnosti, predvsem preko zgoraj omenjene organizacije. Predlagam pa še, da si zainteresirani za študij v tujini ogledajo možnosti štipendiranja v drugih državah, organizacijah in pa predvsem evropskih skladih.

Kateri dejavnik je bil ključen pri tvoji odločitvi, da s kolegom v Dublinu ustanovita startup na področju, s katerim si se seznanjal skozi čas svojega doktorskega študija?

Zelo me zanima podjetništvo in prenos tehnologij. Za to je najbrž ‘kriv’ moj oče, ki se je podal na podjetniško pot še, ko smo bili jaz in moja dva brata čisto majhni. Dublin in tudi naša univerza pa je tudi okolje, kjer te ves čas bombardirajo z raznimi podjetniškimi dogodki, predavanji in pa mreženji. Tako da sva se s kolegom odločila, da poskusiva, zakaj pa ne. Ravno takrat se je tudi ponujala možnost pridobitve zagonskega kapitala. Dobila sva zelo pozitivne odzive na najin projekt. Vseeno pa sva kmalu ugotovila, da se bova težko posvetila študiju in podjetništvu obenem. Projekt je nekako zamrl, čeprav ga bova najbrž poskusila oživiti po končanem doktoratu. Ravno na področju kmetijstva je namreč ogromno odprtih možnosti. Konec koncev lahko rečem, da je bila to zelo dobra izkušnja in nameravam vse skupaj ponoviti ob naslednji priložnosti. Mislim, da sva se oba zelo veliko naučila iz tega.

S čim konkretno se ukvarja podjetje, katerega delovanje sta s kolegom Miho Šavcem, ki je veterinar, zagnala pred kratkim?

Razvila sva aplikacijo za pameten nadzor črede na kmetiji. Najina aplikacija spremlja različne dejavnike živali, okolja in prehrane ter poskuša najti dejavnike, ki bi se lahko izboljšali. Največ pozornosti sva namenila reprodukciji živali, saj ta ponavadi ni optimalna, kar pa slabo vpliva tako na zdravje živali kot tudi na izkupiček. No, možnosti za razvoj inovacij v kmetijstvu so pa res neomejene. Najini dolgoročni načrti so v razvoju senzorjev za živali in pa orodij za olajšanje reprodukcije. Tukaj pa je še zelo veliko priložnosti.

Kako pa bi opredelil ključno ciljno skupino?

Najina ciljna skupina so kmetovalci, ki se ne bojijo tehnologije in so pripravljeni voditi kmetijo po pravilih dobre prakse. Na žalost je takih kmetovalcev še precej malo, kar je vsaj mene precej presenetilo. Na Irskem je to področje malce bolj razvito. Tudi manjše kmetije, recimo z okrog 200 živalmi, imajo večino opravil avtomatiziranih. Reja je tako ali tako prosta, krave pa so zdresirane, da se dvakrat dnevno vrnejo v hlev, kjer dobijo dnevno porcijo hrane, sistem pa jih tudi avtomatsko pomolze. Kar fascinantno. Kmetovalci pa so kljub temu zelo zaposleni, bolj s poslovnimi zadevami. Kljub temu, da smo se osredotočili na kmetovalce, smo največ zanimanja prejeli prav od proizvajalcev kmetijske opreme. Zelo so bili zainteresirani za našo tehnologijo, od njih pa smo dobili tudi kar nekaj dobrih nasvetov. Morda se sliši čudno, vendar so ta velika podjetja pokazala zelo kolegialen odnos.

Če sedaj na zadevo pogledamo še iz določenega širšega aspekta; kateri so po tvojem mnenju tisti specifični dejavniki, ki pri samem poslovanju izrisujejo ključne razlike med Slovenijo in Irsko?

Irci so zelo podjeten narod in mislim, da je ključ njihovega uspeha v gospodarstvu in investicijam prijazni davčni politiki. Na ta način so namreč privabili zelo veliko tujega kapitala, multinacionalke so pri njih odpirale in še odpirajo evropska zastopništva in tako se je Irska skoraj čez noč spremenila iz dežele kmetovalcev v eno najbolj uspešnih držav v Evropi. Zanimiva je tudi njihova delovna zakonodaja, saj omogoča zelo fleksibilno zaposlovanje, pa tudi prispevki so precej nižji. To je še posebej dobro za študente, saj mora delodajalec prav tako plačati vse prispevke za študentsko delo, opravljeno delo pa se jim tudi šteje med delovne izkušnje. Irski model nizke obremenitve gospodarstva je obrodil dobre sadove, tako da mislim, da je to dober model za razvoj.

Morda zaznavaš tudi kakšne analogije med državama v smislu vpliva recesijske glazure, ki prekriva in se zažira v samo gospodarstvo?

Zanimivo je, da je bila kriza na Irskem precej podobna slovenski. Krizo so tudi tu zakuhale banke in pa njihovo malomarno vodenje. Kar nekaj direktorjev teh bank je zapustilo državo. Irska je bila sicer čisto na dnu, saj so prejeli pomoč iz EU, Slovenija pa se zaenkrat tega še otepa. Ne vem, kaj je bolje, vseeno pa se Irska opazno pobira iz krize. To se najprej pozna na najemninah, ki so se v zadnjem letu dvignile za okrog 20 odstotkov. Tudi plače se občutno višajo. Stopnja brezposelnosti pa se vztrajno niža, v letošnjem letu je padla za skoraj dva odstotka in je že pod EU povprečjem. Irska je očitno na dobri poti za izhod iz krize. V Sloveniji je, se mi zdi, še kar nekaj negotovosti, vendar verjamem, da bo tudi nam uspelo. Konec koncev pa smo precej odvisni tudi od tujih trgov, na kar pa žal nimamo vpliva.

Tvoje nadaljnje vizije?

Vizij je veliko, na žalost pa premalo časa za vse. Najprej želim razvijati nove tehnologije, predvsem v zdravstvu in biomedicini. Konkretno me zelo zanima sintezna biologija in mikroskopija, pa tudi senzorji in pa zadnje čase zelo aktualno 3D tiskanje. Glede na to, da se prihodnje leto selim nazaj v Slovenijo, pa nameravam tudi pomagati pri ustvarjanju okolja, ki bo prijazno inovativnosti in podjetništvu. Mislim, da lahko veliko dosežemo že z malo več komunikacije in sodelovanja. Oziroma, če strnem mojo vizijo na kratko – medsebojno sodelovanje za boljši napredek.