MP intervju: Matej Zalar - Visionect

Avtor Borut Borštnik — 19.05.2013
Komentiraj!
Z Matejem Zalarjem iz podjetja Visionect smo prvi intervju opravili že pred dvema letoma in že takrat bili navdušeni nad potencialom mladega startupa. V novem intervjuju si torej poglejmo, kako je podjetje od takrat napredovalo!
MP intervju: Matej Zalar - Visionect

MP intervju: Matej Zalar - Visionect

Da bralcem malo osvežimo spomin, oziroma odgovorimo tistim, ki vas še ne poznajo: S čim se ukvarjate v Visionectu?

Visionect je razvil dlančnik, ki je namenjen raznoraznim poslovnim okoljem. Je nekoliko specifičen, saj je zelo robusten, zanj pa je zelo enostavno razvijati aplikacije. Visionect torej sedaj na tej platformi razvija končne produkte, ki so uporabni v raznoraznih panogah: eden od glavnih produktov je Geoffrey, dlančnik, namenjen gostom, ki lahko z njegovo pomočjo v gostinskih okoljih, torej restavracijah, barih, lokalih itn. sami naročajo hrano, pijačo in ostalo postrežbo. Hkrati pa lahko preberejo še kakšne dnevne novice - Geoffrey na ta način v bistvu nadgradi njihovo izkušnjo, gostinskemu lokalu pa optimizira delo.

Produkt razvijate že kar nekaj let. Vmes ste dobili tudi nekaj subvencij od države (razpis P2), dobili ste tudi investicijo sklada tveganega kapitala. Nam lahko poveš nekaj o tem?

Glede na to, da Visionectse mi ukvarjamo z razvojem strojne opreme in da torej imamo nek fizičen produkt, je za to, da prideš do nekega končnega proizvoda, potrebnih kar veliko sredstev.

Nam je v prvi fazi prišlo zelo prav, da smo za razvoj dlančnikov dobili subvencije s strani države. Brez njih v bistvu ne bi mogli delati - s subvencijami smo zelo dobro zapolnili luknjo v kapitalu, ki smo jo imeli, po drugi strani pa smo bili tudi zelo uspešni.

P2 ni edini razpis, ki smo ga dobili: do danes smo skupno dobili že devet ali deset razpisov. Skratka, razpisi so super stvar, če delaš tisto, kar je v tvojem fokusu in ne razvijaš nečesa popolnoma novega.

Po drugi strani pa je potem, ko smo že razvili produkt - mislim, da smo ga razvijali štiri leta in pol - bilo za zagon tega potrebnega še precej več kapitala. V ta namen smo poiskali investitorja tveganega kapitala, ki nam je omogočil, da smo postavili proizvodnjo in začeli z masovno proizvodnjo.

Elektronika in vse druge fizične stvari so stroškovno učinkovite šele takrat, ko imaš nek "volume". Da pa prideš do tega, imaš kar precej stroškov.

Kako pa ste porabili investicijo? Za stroške razvoja, prodajo?

Prodaja v bistvu ni tako draga zadeva. Veliko dražja je proizvodnja, saj zanjo potrebuješ cel kup "mašinerije", orodij za brizganje plastik, za izdelavo plastik, za izdelavo stojal in podobno. To precej nanese in največji del investicije smo porabili prav za to, pa tudi za to, da smo nakupili tolikšno količino dlančnikov oz. komponent za sestavo dlančnikov.

Visionect

Podjetje ima trenutno 21 zaposlenih. Razvoj delate v celoti v Sloveniji, pa tudi vse, kar se tiče same proizvodnje. To je zelo zanimivo s tega vidika, da gre zadnje čase praktično vse v tujino - večina stvari, predvsem kar se tiče hardwarskega dela, prihaja iz vzhodnih držav. Kako to, da ste se odločili za to oz. kaj so tu bile prednosti?

To, da imamo tukaj proizvodnjo, še ne pomeni, da bomo za vedno ostali tukaj. Dokler ne bomo imeli vseh teh postopkov zelo standardiziranih, pa bomo gotovo ostali tukaj, saj se ves čas še učiš. Potem bomo iskali lokacijo, kjer nam bodo zagotavljali dovolj visoko kvaliteto, dobavljivost in ceno.

Kaj pa recimo sami programerji? Ali trenutno še zaposlujete in na splošno, kakšne imate izkušnje z iskanjem kadra - programerjev, razvijalcev?

Še zaposlujemo, predvsem opažamo, da je v Sloveniji precej težko dobiti razvijalce s strojno opremo, z elektroniko, torej te, ki skrbijo za back-end. Če že koga najdeš, ki ima izkušnje, je zelo drag, po drugi strani pa moraš juniorje, ki jih dobiš, vse na novo naučiti. Trenutno ne rabimo juniorjev.

Kje pa dobite povprečnega razvijalca? S fakultete?

Ne, v glavnem jih poznamo prek kontaktov.

Torej iz kakšnega podjetja, že starejše, ki že imajo za sabo nekaj delovnih izkušenj?

Tudi ja. Pa tudi kakšne freelancerje, ki jih poskusimo spreobrniti.

Visionect pisarna

Mogoče še eno vprašanje, ki se tiče samega podpornega okolja. Nekaj časa ste bili v inkubatorju, izkoristili ste tudi nekaj teh razpisov. Kaj meniš, kateri so na splošno najbolj učinkoviti deli podpornega okolja v Sloveniji? Kam naj se obrnejo mladi podjetniki? Kaj se najbolj splača izkoristiti?

Podporna okolja so super, ker s tem padeš v nek svet podjetništva, v skupino, ki se ukvarja s podjetništvom. To pa omogoča, da si člani te skupine pomagajo med sabo. Če si nekje sam, si izoliran in odmaknjen od tega, kar se dogaja.

Mi gotovo ne bi bili tukaj, kjer smo, če ne bi poskusili vsa ta podporna okolja in tega, da smo čimveč hodili po vseh teh "eventih", ki se dogajajo, kjer smo spoznavali ljudi.

Če bi bil ti na ministrstvu za gospodarstvo v vlogi direktorja direktorata za podjetništvo, kaj bi spremenil oz. kaj bi vpeljal, kar ste mogoče tudi vi sami pogrešali in bi vam na dosedanji poti lahko pomagalo, da bi hitreje prišli do točke, na kateri ste?

V našem primeru kapital in mentorje. Verjetno bi poskusil dobiti mentorje za podjetja iz najbolj perspektivnih področij. Podporno okolje se sicer resda sliši odlično, a na koncu ugotoviš, da so ti projekti precej specifični: en projekt je na primer v farmaciji, spet drugi v softwaru, tretji je v predelavi plastike, nadaljnji je spet v elektroniki ... inkubatorji pa so običajno veliko bolj ozko usmerjeni.

Ponavadi je bilo tudi tako, da smo hoteli priti do kakšnega mentorja, ki se je nam zdel zanimiv, seveda glede na fazo, v kateri smo se tisti trenutek nahajali, pa nam to na koncu ni uspelo. Na koncu je bilo tako, da če smo že uspeli dobiti kontakt, smo se kar sami odpeljali tja.

Torej, če že govorim o tem, kaj bi jaz spremenil, če bi bil na ministrstvu za gospodarstvo, bi rekel, da sem bil malo razočaran nad temi podpornimi okolji. Kar podjetju zna pomagati, so ponavadi enostavne stvari: računovodstvo, pravniki ... Oni so v bistvu imeli tam mentorje, ki naj bi sicer podjetnikom pomagali in svetovali, to pa je izgledalo tako, da si je mentor vzel pol ure časa enkrat na pol leta in te je v bistvu bolj spraševal, ti pa si mu odgovarjal, da si je ustvaril sliko tega, kar delaš. V obratni smeri pa ni nič.

Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da bi rabili tudi investitorja, se pravi, da bi lastniško vstopili v podjetje in kako ste potem sploh prišli do sklada STH Ventures?

Do investitorja smo prišli zelo enostavno: pošlješ mail, se dobiš z njim na predstavitvenem sestanku, poskušaš biti čimbolj pripravljen. Mi smo ugotovili že kar dolgo nazaj, da bomo potrebovali investitorja, če bomo hoteli to speljati. Zraven smo namreč delali en kup projektov, medtem ko smo razvijali dlančnik in smo videli, koliko kapitala je potrebno, da narediš zgolj en delujoč prototip, ko pa imaš nek resen "launch" z nekim "volumom", pa rabiš še zelo veliko denarja.

To nam je postalo jasno kakšni dve leti in pol nazaj, takrat smo začeli bolj počasi delati na tem. Je bilo tudi tako, da smo morali počakati na pravi trenutek, ker na začetku tudi nismo bili pripravljeni - imeli smo prototip, ne pa strank. In to je zelo težko. Sploh če imaš produkt, ki v taki obliki še ne obstaja na trgu in ne moreš vedeti, ali bo šlo ali ne, dokler ga ne daš na trg. Podobno kot kura - jajce. Produkta ven ne moreš dati, ker nimaš denarja. In potem to traja. Zato je vse skupaj pri nas tako dolgo trajalo. Vmes smo delali razvoje za druga podjetja in s tem financirali razvoj dlančnika, vmes smo za razvoj dlančnika namenili le 10 ali 15 odstotkov našega časa, ker smo se morali toliko bolj ukvarjati z drugimi projekti.

Po svoje pa je to zelo v redu, saj smo se v tistem času ogromno naučili in stavim, da hardwara ne zna nihče v Sloveniji tako dobro narediti, kot ga znamo mi.

Geoffrey

Koliko časa pa je trajalo od prvega sestanka na tem skladu, pa do takrat, ko ste dejansko dobili denar?

Eno leto ali pa mogoče še malo več. Sem razmišljal, zakaj to toliko časa traja. Si misliš, da po eni strani oni taktizirajo, po drugi pa zelo malokrat rečejo "ne" - projekt mora biti zelo izven njihovega posla, da ti bo rekel "ne". In potem še malo vlečejo: "daj mi še to", "se slišimo potem", meseci pa tečejo, čeprav so nam že na začetku povedali, da so zelo zainteresirani in da so takoj pripravljeni narediti korak naprej.

Koliko imate še deleža v podjetju?

Ne pozabite tudi na ostale MP intervjuje!

Mislim, da imajo oni skupno 33 odstotkov. Delež ni to, kar si vsi drugi mislijo, da je - da je vse. V pogodbi imaš klavzule, ki so precej več vredne kot ta delež. Če pogledaš, imaš likvidacijsko preferenco, člen, ki pove, koliko dobi investitor investicije nazaj, preden podjetnik vidi prvi evro. Če si investitor to visoko izbori, kljub temu, da vzame le 10 odstotkov podjetja za ta denar in si misliš "Hudo, kaj smo naredili", v bistvu on dobi najprej nazaj trikratnik.

Priporočamo tudi branje intervjuja izpred dveh let: MP intervju: Matej Zalar - Visionect >>

comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!
Najbolj brane novice