MP intervju: Rok Capuder – Calypso

Avtor Urša Eva Pucelj — 07.04.2014
Komentiraj!
Da slovenska znanost nima starostne omejitve, je dokazal razvoj slovenske raziskovalne podmornice Calypso, ki jo ob mentorstvu profesorja fizike in idejnega vodje, Roka Capudra, gradijo dijaki Gimnazije Vič v Ljubljani.
MP intervju: Rok Capuder – Calypso

MP intervju: Rok Capuder – Calypso (Vir fotografije: osebni arhiv Calypso)

Mladi inženirji iz Gimnazije Vič že eno leto in pol pripravljajo projekt izdelave raziskovalne podmornice Calypso, z namenom potopitve vse do dna Marianskega jarka, 11 km globoko. Pri tem 60 dijakov vseh štirih letnikov, ki so razdeljeni v delovne skupine, mentorira in usmerja pet profesorjev, vodi pa vizionarski 30-letni profesor fizike, Rok Capuder.

Tehnologija podmornice Calypso naj bi omogočala potop na dno Marianskega jarka, najgloblje točke na zemeljski obli (11km). Kdaj mislite, da boste to dejansko uspeli realizirati?

Potop na dno Marianskega jarka je eden izmed ciljev, ki smo si ga zadali, vendar pred tem načrtujemo še večje število spustov v manj ekstremna področja. Prvi »uradni potop« se bo zgodil letos poleti, natančneje 1. avgusta, ko bo Calypso začela z raziskovanjem slovenske obale in morskega dna. Po načelih znanstvenega pristopa bomo šli po korakih – najprej na dno Koseškega bajerja, Bohinjskega jezera, Piranskega zaliva, nato sledi potop do globine 1000 metrov v Jadranskem morju, potem pa še globlje.

Vir fotografije: Rok Capuder

Menite, da je podmornica Calypso svetovni unikat?

Tako je!

Zakaj?

Tehnologija podvodnih plovil seveda že obstaja, se uporablja in je sorazmerno dostopna. Unikaten je pristop in sam način projektnega dela. V večini primerov dijaki v srednji šoli skorajda ne znajo držati kladiva in priviti vijaka, tu pa 16-letnikom zaupamo delo na orodjih, s katerimi bi se srečali šele na fakulteti ali kasneje na poklicni poti – računalniški programi, modeliranje, 3D tiskanje, CNC obdelava materialov, …

Tehnološki problemi, s katerimi se srečujejo, so izredno zahtevni, zato razvoj zahteva svoj čas. Šolski model na čelo vsakega projekta polaga mentorja ali vodjo, ki je strokovnjak s področja projekta. Tu pa tehnične skupine vodijo dijaki višjih letnikov, ki svoja znanja predajajo mlajšim, ter ob tem urijo svoje voditeljske sposobnosti. Učitelji jih ob tem spodbujamo in usmerjamo.

Že v letu 2011/12 ste z dijaki izvedli projekt Vič gre v vesolje, kjer ste izdelali atmosfersko sondo in jo poslali kar vrtoglavih 32 km visoko. Kakšna je po vašem mnenju primerjava obeh projektov – vesoljsko in morsko obarvanega?

Res je, naš prvi projekt »Vič gre v vesolje,« nas je popeljal na višino 32 kilometrov nad morsko gladino, sedaj gremo pod njo. Ideja za podmornico je prišla s strani dijakov. Calypso je v primerjavi z atmosfersko sondo veliko bolj kompleksen in tehnično zahteven projekt. Če primerjam elektronske sisteme, ki smo jih uporabili pri sondi s tistimi, ki jih uporabljamo sedaj, je razlika očitna. Iz preprostih elektronskih komponent in senzorjev sedaj prehajamo na območje profesionalne opreme, ki jo uporabljajo na vseh podobnih podvodnih plovilih. Enako velja za tehnične rešitve, povezane s tesnjenjem in prenosom energije pod vodo.

Razlika med projektoma je tudi v njuni vrednosti. Predvidevamo, da bomo za razvoj vse potrebne opreme potrebovali okrog 40.000 evrov, kar je štirikrat več kot za sondo. Zavedati se je potrebno, da okolje, v katerem bo podmornica delovala, ne dopušča nobenih napak. Že najmanjša luknja v lupini bi pomenila katastrofo. Temu primerne so tudi natančnosti pri izdelavi posameznih delov ter vzdržljivost materialov. Naj povem, da imamo v primeru mehanske okvare, tri neodvisne sisteme, s katerimi lahko podmornico dvignemo na površje. Pri elektronskih komponentah je teh varovalk še več.

Vir fotografije: osebni arhiv Calypso

Ocena vrednosti projekta raziskovalne podmornice Calypso je torej 40.000 evrov, ki jih morate zbrati bodisi v obliki materialov ali financ. Kakor ste nam zaupali v enem izmed predhodnih pogovorov, ste do sedaj najpogosteje dobili sponzorstva v obliki materialov ali pomoči pri tehnični izvedbi. Kako aktivno pa trenutno delate na raznovrstnih denarnih donacijah?

Že ko smo načrtovali projekt, smo si zadali nalogo, da bomo sredstva zbrali sami. Šolskih sredstev ne koristimo, razen v najnujnejših primerih. Seveda je to, da delujemo v okviru šole, velika prednost, saj nam Gimnazija Vič zagotavlja likvidnost, kar je bilo izredno pomembno v prvih nekaj mesecih.

Dijaki ves čas projekta aktivno zbirajo sponzorska sredstva. Vsako tehnično področje ima svojo skupino in enako velja za tako imenovano promocijsko skupino, ki je zadolžena za komunikacijo s sponzorji, razporejanje sredstev, organizacijo dogodkov in podobno. Podjetja se večinoma odzovejo z donacijo v obliki materiala, veseli pa nas, da se število finančnih donacij povečuje.

Na tem mestu bi bralce povabil, da nas obiščejo na naši spletni strani calypsoproject.co, kjer si lahko ogledajo naše dosedanje delo ali pa postanejo del naše zgodbe z donacijo. S pomočjo ljudi, ki verjamejo v naš način dela, smo prišli že daleč in verjamemo, da bomo svoj cilj dosegli še to poletje.

Nadaljnje vizije s podmornico Calypso?

Naslednji korak za Claypso bo zagotovo trženje tehnologij, ki smo jih razvili med izdelavo. Zanimanje za uporabo podmornice je že izkazala morska biološka postaja iz Kopra, navezujemo pa tudi stike s hrvaškimi in italijanskimi biologi. Zanimive so tudi posamezne komponente in sistemi, ki smo jih razvili in jih še razvijamo – podvodni konektorji, lahke tlačne lupine in sistemi krmiljenja. Gre za visokotehnološke izdelke, ki imajo tržni potencial.

Kakšen pomen pri delu z dijaki polagate na vaš osebni, mentorski pristop?

Mentorji se trudimo, da so dijaki pri svojem delu čim bolj samostojni, seveda pa jih je potrebno pri njihovem delu usmerjati, saj jih domišljija včasih odnese predaleč. Za razliko od raziskovalnih nalog, se dijaki pri projektu ne morejo zanašati na mentorja, ker jim pri zahtevnih tehničnih nalogah ne moremo in ne znamo pomagati. Tako so prisiljeni, da sami poiščejo odgovore na vprašanja, se povežejo s strokovnjaki ali vrstniki, ki jim lahko pomagajo.

Ob takšnem delu se tudi razmerje med učiteljem in dijakom transformira, saj učitelj ni več tisti, ki ve in dijak tisti, ki se uči. Vodenje takšnih skupin se močno razlikuje od klasičnega pouka, saj gre za izredno motivirane dijake, ki si želijo znanja in napredka.

Kakšna menite, da je stopnja podjetnosti med mladimi in v kakšni meri se učitelji obnesejo pri razumevanju komponent podjetništva?

Potrebno je razumeti, da učitelj v toku svojega formalnega izobraževanja nikoli ne pridobi podjetniških kompetenc. Spominjam se, da smo imeli v času študija samo en predmet, ki je bil podjetniško obarvan in je trajal le pol semestra, po eno uro na teden. Razumevanje podjetniških konceptov je učiteljem povečini tuje, sploh v Sloveniji, kjer je še vedno močno prisotna misel, da če si uspešen, zagotovo ne moreš biti pošten.

Učinki razumevanja in aplikacije podjetniških znanj so očitni. Na prste ene roke lahko preštejemo uspehe učiteljev pri vpeljavi podjetniških vsebin v razrede. Učni načrt v gimnazijah podjetnosti sploh ne predvideva – vse preveč je teorije, medtem ko energije za praktične aplikacije znanja največkrat zmanjka. Mislim, da učitelji potrebujemo zgodbe o uspehu, iz katerih bo mogoče črpati moč in navdih za delo. Šola se namreč mora izviti iz prijema srednjeveških metod poučevanja in svoje temelje postaviti na novo.

Vaša osebna definicija uspeha?

Moja definicija uspeha je preprosta – uspešen človek hodi po poti, ki si jo je začrtal in neomajno sledi svoji viziji. Ne dovoli, da ga zamajejo zunanji vplivi, a je kljub tem sposoben svojo pot v vsakem trenutku prilagoditi. Področje, ki se ga ta vizija dotika, ni pomembno. Uspeh je stanje duha in ne količina nakopičenih priznanj ali številka na tekočem računu.

In … v kateri smeri se skrivajo vaše vizije?

Za začetek si želim, da bi način dela, ki ga izvajamo, razširili najprej na ljubljansko regijo ter nato po vsej Sloveniji. Glede morebitnih prihodnih projektov pa lahko rečem, da imam srečo, da sem obkrožen s tako velikim številom pronicljivih mladih umov, ki tudi mene stalno navdihujejo z novimi idejami.

Vir fotografije: osebni arhiv Roka Capudra

Za konec pa še eno vprašanje osebne narave … V prostem času se pri vas prepletata hobija branja zanimivih knjig in potovanj v daljne kraje. Imate za mlade s podjetniško žilico kakšno priporočilo glede določenega knjižnega dela ali potovanja v deželo, ki bi lahko še posebej razširilo njihove osebne horizonte?

Branje in potovanja gredo pri meni z roko v roki. Dobra knjiga lahko, tako kot dobro potovanje, razširi obzorje. Vsako potovanje je odlična priložnost, da razbijemo ustaljene vzorce razmišljanja ter jih nadomestimo z novimi. Ko smo daleč stran od varnega zavetja doma in znancev, ven iz svoje cone udobja, takrat na plan privre naša prava narava, iz katere se lahko marsikaj naučimo. Zato je moje priporočilo, da potujte sami!

Glede knjižnega dela pa bi priporočil knjigo »Makers: The New Industrial Revolution«, avtorja Chrisa Andersona. Menim namreč, da knjiga nudi krasen vpogled v revolucijo, ki se odvija pred našimi očmi in je zares vredna branja.

comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!
Najbolj brane novice