Postopek registracije znamke je kompleksen in poteka v več fazah. (Vir slike: Pixabay)
Izbiri primernega imena blagovne znamke in preverbi razpoložljivosti imena na izbranem teritoriju, kjer naj bo znamka registrirana, sledi priprava dokumentacije za vložitev prijave za registracijo znamke. Prijavo se lahko vloži elektronsko, kar je v večini primerov najbolj enostaven, uporabniku prijazen in najhitrejši način.
Po vložitvi prijave in plačilu pristojbin za registracijo je delo prijavitelja načeloma končano, razen v določenih primerih (vložen ugovor ali nepravilnosti v prijavi). Od trenutka vložitve prijave je torej na potezi urad za intelektualno lastnino EU (EUIPO), ki prijavljeno znamko preuči in preveri, ali je znamko mogoče objaviti in nato registrirati. Ta postopek poteka v več korakih.
Niste prepričani, ali bi registrirali SLO ali EU blagovno znamko? Preberite članek Kakšna je razlika med slovensko znamko in znamko EU >>
1. Obdobje preizkušanja
Prva faza preizkušanja prijave poteka od datuma prejema prijave pa vse do njene objave. V tem časovnem okviru urad opravi več dejanj, ki služijo preverjanju izpolnjevanja temeljnih pogojev za registracijo znamke.
Klasifikacija
Urad najprej preveri ali prijava vsebuje vse obvezne in potrebne osnovne informacije. To so predvsem zahteva za prijavo, pravilno naveden imetnik, grafični prikaz znamke ter seznam blaga in storitev. V enem mesecu od vložitve prijave je potrebno poravnati tudi pristojbine za registracijo.
Ko urad potrdi, da prijava vsebuje vse zahtevane informacije, se podrobneje osredotoči na sam seznam blaga in storitev. Blago in storitve, za katere se zahteva varstvo, se podrobno pregledajo. S tem urad preveri, ali so pravilno razvrščeni po razredih in ali je bila njihova narava jasno opredeljena. Pri vlaganju prijave in sestavljanju seznama blaga in storitev se lahko uporabi tudi usklajena podatkovna zbirka, ki vključuje izraze, ki so jih odobrili vsi nacionalni uradi za intelektualno lastnino v EU. Uporaba zbirke torej omogoča, da bo seznam samodejno sprejet, prijava pa bo obdelana hitreje.
Formalnosti
Naslednji korak v obdobju preizkušanja je pregled izpolnjevanja formalnosti prijave. Preverijo se vse podrobnosti navedene v prijavi – predvsem podpis, jezik prijave, podatki o lastniku in/ali zastopniku ter morebitne zahteve za prednostno pravico in/ali prednost starejše znamke.
Absolutni razlogi za zavrnitev
Ko urad ugotovi, da je formalnostim zadoščeno, preuči ime in prikaz znamke. S tem preveri ali znamka dosega zadostni razlikovalni učinek in potrdi, da ni opisne narave. Znamke, ki vključujejo preveč opisne izraze ali pa so splošne narave, ne morejo biti registrirane, na kar urad pazi po uradni dolžnosti.
Prevod
Prijavo za znamko je potrebno tudi prevesti, tako da se podrobnosti o njej lahko objavijo v vseh uradnih jezikih EU. Koraku prevajanja se je mogoče izogniti, če prijavitelj blago in storitve za znamko izbere iz usklajene podatkovne zbirke. V zbirki so namreč že zagotovljeni vsi uradni prevodi izrazov.
Če pri preizkušanju prijave urad odkrije nepravilnosti, bo prijavitelja o tem obvestil. Rok za odpravo pomanjkljivosti in odgovor na obvestilo je dva meseca, možno pa je tudi njegovo dvomesečno podaljšanje. Če prijavitelj ne odgovori na poziv, oziroma če nepravilnosti niso odpravljene v celoti, se izda končna odločitev, s katero je prijava v celoti ali delno zavrnjena. Če bo to glede na primer ustrezno, pa lahko urad spremeni tudi podrobnosti v prijavi (npr. izbriše opis znamke, doda zahtevano barvo). Če z rezultatom prijavitelj ni zadovoljen, ima pravico do pritožbe.
2. Objava prijave in obdobje za ugovor.
Če so formalnosti v prijavi izpolnjene, se prijava znamke objavi v 23 uradnih jezikih EU. Od datuma prijave imajo tretje stranke, ki menijo, da prijavljena znamka ne bi smela biti registrirana, 3 mesece časa za ugovor, ki ga ob plačilu pristojbin vložijo neposredno pri uradu. Običajno se ugovor vloži iz razloga obstoja prejšnje pravice, če po mnenju osebe, ki ugovarja, obstaja možnost, da bo prijavljena znamka njegovi pravici nasprotovala. Prijavi znamke lahko ugovarjajo prijavitelji znamk ali imetniki že registriranih znamk.
3. Registracija
Če ugovor na prijavo znamke ni vložen, se znamka registrira, registracija pa se objavi. Urad izda tudi potrdilo o registraciji (v elektronski obliki), ki je javno dostopno na spletni strani urada. V večini primerov, ko je zahtevano potrdilo o registraciji znamke, zadostuje sklicevanje na podatkovno zbirko eSearch. V določenih primerih pa se lahko od imetnika zahteva tudi bolj uraden dokument. Takrat lahko imetnik znamke od urada zahteva tudi (ne)overjene kopije potrdila o registraciji.
Registracija znamke velja 10 let, po preteku časa pa jo je možno ob plačilu pristojbin obnoviti neomejenokrat.
4. Pritožba
Pritožbo lahko vloži kdorkoli, na kogar ima odločba negativen učinek. Vložitev pritožbe je mogoča preko spletnega orodja na strani urada, eAppeal, kar olajša postopek in ga pospeši.
Po registracije znamke
Delo podjetnika se z odločbo o registraciji znamke seveda šele prične. Od njega je namreč odvisno, v kakšni meri bo izkoristil pravice, ki mu jih nudi zaščita njegove znamke. Podjetnik naj znamko uporablja na način, s katerim jasno pokaže, da je njegova znamka zaščitena in registrirana, saj to lahko odvrne konkurente od morebitnih kršitev. Kot dokaz o registraciji znamke lahko podjetnik uporabi znak ®, ob znamki pa lahko navede tudi številko svoje znamke EU.
Smiselno je spremljati tudi uradne baze znamk in redno preverjati ali morebiti ni bila vložena prijava za podobno ali enako znamko, za enako ali podobno blago in storitve. V tem primeru lahko imetnik znamke pravočasno ukrepa in na takšne prijave vloži ugovor, za kar ima časa 3 mesece od objave prijave sporne znamke. Če je bila takšna znamka že registrirana, bo potrebno zadevo reševati po sodni poti.
Vir: EUIPO

