Dajanje posojil med podjetji

Avtor — 12.05.2015
Pravna podlaga za dajanje posojil med podjetji je posojilna pogodba. Ustna posojilna pogodba je veljavna, vendar pa se v praksi pogosto zahteva in tudi priporoča pisna oblika, še posebej za potrebe naknadnega dokazovanja obstoja posojilne pogodbe.
Dajanje posojil med podjetji

Dajanje posojil med podjetji (Vir slike: sxc.hu)

Dajanje posojil

Pravna podlaga za dajanje posojil je posojilna pogodba. Posojilna pogodba je pogodba, pri kateri se posojilodajalec zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

Pogodba je veljavna, ko stranki skleneta soglasje glede predmeta pogodbe (ustna pogodba je veljavna), vendar pa se v praksi pogosto zahteva in se tudi priporoča pisna oblika, še posebej za potrebe naknadnega dokazovanja obstoja posojilne pogodbe. Posojilna pogodba je urejena v obligacijskem zakoniku, in sicer tako za posojila, ki obstajajo med gospodarskimi subjekti (gospodarska pogodba), kot za posojila dana fizičnim osebam.

Obresti

Posojilojemalec, ki je fizična oseba, se s posojilno pogodbo lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. To pomeni, da ni nujno, da posojilna pogodba (med dvema fizičnima osebama) vsebuje obveznost plačila obresti.

V kolikor posojilno pogodbo sklepata dve podjetji in gre torej za t. i. gospodarsko pogodbo, obligacijski zakonik predvideva obstoj dogovora glede obresti, četudi te v resnici niso bile dogovorjene oziroma določene. Tako gospodarski subjekti praviloma ne morejo med seboj skleniti posojilne pogodbe, ne da bi bile pri tem dolgovane tudi obresti.

Pri določanju obrestne mere pri gospodarskih subjektih je pomembno tudi, ali se posojilo daje t. i. povezani osebi ali drugi pravni osebi. V kolikor gre za povezano osebo (pogoji za to, da gre za povezane osebe, so določeni v 16. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb RS kot so npr. lastništvo določenega odstotka delnic oziroma deleža v kapitalu, udeležba pri upravljanju, obvladovanje družbe ipd. – bolj natančno o tem glej navedeni člen), veljajo posebna pravila glede določanja obrestne mere, ki so opredeljena v Pravilniku o priznani obrestni meri RS.

V takem primeru je minimalna obrestna mera predpisana in je ni mogoče znižati. Tako obrestna mera pomeni vsoto naslednjih delov: variabilni del, pribitek na ročnost ter pribitek na kreditno oceno posojilojemalca. Pri tem se variabilni del obrestne mere po posameznih valutah mesečno spreminja, vrednosti pa so objavljene v tabeli na spodnji povezavi do strani Ministrstva za finance RS.

V kolikor se posojilo daje drugi (nepovezani) pravni osebi, lahko stranki obrestno mero dogovorita svobodno. Če obrestne mere stranki ne bosta dogovorili, pa bodo veljale določbe 382. člena Obligacijskega zakonika RS, ki za tak primer določa, da je obrestna mera 6 % letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice (torej jih je potrebno plačati istočasno kot je potrebno vrniti posojilo).

Preberite tudi: Davčna olajšava za investicije.

VIRI:

  • Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, Ur.l., št. 117/2006, s spremembami in dopolnitvami, 
  • Obligacijski zakonik, Ur.l., št. 97/2007-UPB1,
  • Pravilnik o priznani obrestni meri, Ur.l. RS, št. 141/2006, s spremembami in dopolnitvami,
Oznake: , , , , , , , ,