Sprejemanje računov od tujih dobaviteljev

Račun od tujega dobavitelja zahteva drugačen postopek kot domači račun, saj DDV pogosto obračunate sami.

Zaradi vedno večjega sodelovanja slovenskih podjetji s tujino, smo v članku Kako izdam račun v tujino predstavili osnovna pravila, ki veljajo pri izdajanju računa za tovrstne dobave. V tem članku pa so predstavljena osnovna pravila, ki veljajo za prejemnike računov pri prejemu blaga ali storitev od dobaviteljev iz tujine.

Prejet račun za dobavo blaga od dobavitelja iz EU

V skladu s slovensko zakonodajo, je z DDV obdavčen promet blaga, opravljen na ozemlju Slovenije. Ker je promet blaga obdavčen glede na namembni kraj, se obravnava blago, pridobljeno v Slovenijo kot obdavčen promet.

V zvezi z določanjem kraja pridobitve blaga, pri pridobitvah iz druge članice EU obstaja posebnost, in sicer je to kraj, kjer je blago, ko se konča odpošiljanje ali prevoz dano na razpolago kupcu blaga.

Da je neka dobava blaga predmet obdavčitve v Sloveniji kot pridobitev blaga znotraj Unije, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• prodajalec je davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v svoji državi ni oproščen kot mali davčni zavezanec,
• promet je opravljen za plačilo ali se šteje, da je opravljen za plačilo,
• blago je pridobljeno na ozemlju Slovenije, ter
• pridobitelj je davčni zavezanec, ki blago pridobi za svojo ekonomsko dejavnost in mora biti za to identificiran za DDV v Sloveniji (razen če skupna vrednost pridobitev ne presega 10.000 evrov).

Pri pridobitvi blaga iz druge države članice mora DDV po 5. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 vedno obračunati pridobitelj sam: po slovenski stopnji obračuna DDV, in če izpolnjuje pogoje za odbitek, ga v istem obračunu tudi odbije. Če tuj dobavitelj dobavi blago v Sloveniji in v Sloveniji ni identificiran za DDV, mora DDV po tretjem odstavku 76. člena ZDDV-1 plačati kupec, ki je v Sloveniji identificiran za DDV; tudi to DDV lahko odbije, če so izpolnjeni pogoji.

Pri pridobitvi blaga znotraj Unije nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa, če je bil izdan po opravljeni dobavi; če računa ni, pa najpozneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bilo blago dobavljeno. Račun, izdan pred dobavo, obveznosti obračuna še ne sproži.

V zgoraj navedenem primeru je prejemnik blaga identificiran za DDV v Sloveniji. V kolikor v Sloveniji prejemnik blaga še ni identificiran za DDV (je mali davčni zavezanec), mora prodajalec blaga, ki je registriran za DDV, obračunati DDV po stopnji države, v kateri je registriran za DDV. V tem primeru je DDV plačan v drugi državi članici EU, za prejemnika pa to pomeni končni strošek, saj si ga kot mali davčni zavezanec ne more odbijati. Če skupna vrednost pridobitev blaga iz drugih držav članic (brez DDV) v tekočem ali v preteklem koledarskem letu preseže 10.000 evrov, mora podjetje DDV od pridobitev obračunati. Zahtevek za ID številko za DDV mora vložiti že za mesec, v katerem je verjetno, da bo prag presežen, torej še preden ga preseže (zahtevek DDV-P2 prek eDavkov). Podjetje mora DDV obračunati in plačati, odbiti pa ga ne more, zato je ta DDV strošek podjetja. FURS takšni številki pravi identifikacijska številka z omejenim obsegom uporabe (atipična ID).

V kolikor podjetje prejme blago od malega davčnega zavezanca, v primeru, da je podjetje v Sloveniji registrirano za DDV, ali pa je v Sloveniji mali davčni zavezanec, ne plača DDV oziroma ne naredi samoobdavčitve, saj kot pridobitelj blaga od malega davčnega zavezanca nima obveznosti obračuna DDV.

Opisan primer pa ne velja za dobavo na daljavo (prodaja po katalogu, spletu, telefonu in podobno) končnemu potrošniku.

Prejet račun za uvoz blaga od dobavitelja iz tujine

Uvoz je vsak vnos blaga, ki v skladu s carinskimi predpisi nima statusa blaga EU, ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj EU ni sproščeno v prosti promet v skladu s carinskimi predpisi v Sloveniji, oziroma vsak vnos drugega blaga s tretjega ozemlja v Slovenijo.

Kot uvoz se obravnava vnos blaga v Unijo, če to blago nima statusa blaga Unije; kraj uvoza je država članica, v katero je blago vneseno v Unijo (31. člen ZDDV-1), formalnosti pa uvoznik opravi pri carinskem organu.

DDV pri uvozu se obračuna v carinskem postopku, ko je blago uvoženo (35. člen ZDDV-1), plača pa ga carinski dolžnik oziroma prejemnik blaga (76. člen). Plačan DDV si lahko podjetje v naslednjem davčnem obračunu odbija, v kolikor ima pravico do odbitka oz. je blago uvoženo za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti. Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1); za odbitek mora biti podjetje v carinskem dokumentu navedeno kot prejemnik blaga.

Več o uvozu najdete tudi v članku Uvozne dajatve (carine, DDV, trošarine).

Prejet račun za opravljene storitve od dobavitelja iz tujine (EU in drugi)

Enako, kot velja za blago, je tudi storitev predmet obdavčitve v Sloveniji, kadar je po ZDDV-1, kraj obdavčitve Slovenija. Več o pravilih za določanje kraja obdavčitve storitev v prispevku DDV: pravila za določanje kraja obdavčitve.

Če podjetje prejme storitev, katere kraj obdavčitve je Slovenija, in je skladno s 76. členom ZDDV-1 določen za plačnika DDV, mora za to storitev obračunati DDV, oziroma narediti samoobdavčitev. Samoobdavčitve ni, če storitev opravi davčni zavezanec iz druge države članice, ki v Sloveniji uporablja čezmejno oprostitev obračunavanja DDV (SME ureditev); takrat tuj dobavitelj DDV ne obračuna, vi pa ga ne obračunate namesto njega. V kolikor ima podjetje pravico do odbitka celotnega DDV, gre za ničelni učinek.

V kolikor pa gre za prejem storitev, katere kraj obdavčitve je zunaj Slovenije, davčni zavezanec, ki opravi storitev, obračuna DDV, ki ga lahko prejemnik storitev kasneje zahteva od tamkajšnje davčne uprave.

DDV pa lahko obračuna le davčni zavezanec, registriran za DDV. V kolikor je podjetje mali davčni zavezanec (brez ID za DDV) in prejme storitve obdavčene po splošnem pravilu in če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je podjetje v tem primeru plačnik DDV in se mora zato identificirati za namene DDV.

Zahtevek za ID številko za DDV (obrazec DDV-P2, prek eDavkov) vložite pred prvo prejeto storitvijo oziroma najpozneje za mesec, v katerem je verjetno, da boste tako storitev prejeli. Podjetje mora DDV obračunati in plačati, odbiti pa ga ne more, zato je ta DDV strošek podjetja. FURS takšni številki pravi identifikacijska številka z omejenim obsegom uporabe (atipična ID). Posebna ID številka za DDV se nato uporablja le za tovrstne prejeme, za katere je podjetje plačnik DDV v Sloveniji. Od ostalih dobav blaga ali storitev, ki jih bi podjetje kasneje opravljalo znotraj Slovenije, pa s t.i. posebno ID številko za DDV še naprej ne sme obračunavati, niti odbijati vstopnega DDV.

Malemu davčnemu zavezancu, ki ni identificiran za namene DDV, opravlja pa le oproščene dobave storitev, se ni potrebno identificirati za namene DDV, kadar prejme storitve, ki so v skladu z določbami ZDDV-1 oproščene plačila DDV.

Zgoraj predstavljena pravila so zgolj osnove, ki se jih mora podjetnik zavedati in niso nujno uporabna v vseh primerih. Pri obravnavi svetujemo pozorno opredelitev dejstev in okoliščin, ki vas privedejo do pravilne obdavčitve.

Račun od tujega dobavitelja: kontrolni seznam

Preden tuj račun knjižite, preverite pet stvari. Tabela povzema, kaj pri posameznem koraku zahteva ZDDV-1.

Podjetja, identificirana za DDV, morajo za davčna obdobja od 1. julija 2025 dalje davčnemu organu elektronsko predložiti evidenco obračunanega DDV in evidenco odbitka DDV; tudi samoobdavčitev iz tujih računov se vpiše vanju.

Uradni vir: FURS – identifikacija za DDV.

Pogosta vprašanja o računih tujih dobaviteljev

Moram kot mali zavezanec prijaviti nakup blaga iz EU?

Le če skupna vrednost pridobitev blaga iz drugih držav članic (brez DDV) v tekočem ali preteklem koledarskem letu preseže 10.000 evrov. Takrat morate zaprositi za ID za DDV še pred prekoračitvijo praga, obračunani DDV pa vam ne pripada v odbitek, če ste identificirani samo zaradi tega.

Do kdaj obračunam DDV od pridobitve blaga iz EU?

Na dan izdaje računa, če je izdan po dobavi, sicer najpozneje 15. dan v mesecu po mesecu, v katerem je blago dobavljeno. Račun, izdan pred dobavo, obveznosti še ne sproži.

Kako dolgo hranim račune tujih dobaviteljev?

Deset let po poteku leta, na katero se nanašajo, račune v zvezi z nepremičninami pa dvajset let (86. člen ZDDV-1).

Kaja Ložar je davčna svetovalka v oddelku za DDV v podjetju Protokorp d.o.o., magistrirala s področja forenzičnega računovodstva na EF v Lj.

Ta članek je bil pripravljen na podlagi zakonodaje ter sodne prakse, veljavne v času priprave besedila. V primeru kasnejših sprememb zakonodaje ali sodne prakse avtor ne odgovarja za ažurnost oziroma uskladitev besedila s kasnejšimi spremembami.

Ali bom moral tuje račune prejemati kot e-račune?

Zakon o izmenjavi e-računov (ZIERDED) ureja izmenjavo e-računov med poslovnimi subjekti za dobave, opravljene v Sloveniji. Kako se pripraviti na obvezne e-račune pri domačih dobaviteljih, preberite v vodniku E-račun: kaj je, kdaj je obvezen in kako ga izdati.