Povprečen neizurjen bralec lahko prebere 2 besedi na sekundo.
Pri hitrem branju gre za skupek bralnih metod, ki tvorijo razmerje med hitrostjo branja in razumevanjem, pri katerem hitrost narašča brez zmanjševanja razumevanja branega teksta. Uporablja se razne psihološke tehnike, kot so kosanje in eliminacija podvokalizacije, identifikacija besed brez osredotočanja na vsako posamezno črko, ne-naglaševanje vseh besed, ne-vokalizacija nekaterih fraz, krajša poraba časa, ki ga porabimo pri eni frazi kot pri drugi, posnemanje manjših delov besede. Načeloma pa velja, da med normalnim in hitrim branjem razlike ni, saj vsi bralci uporabljajo tudi tehnike, ki so uporabne v hitrem branju.
Različni tipi branja zahtevajo različno razmerje med hitrostjo in dojemanjem branja, to razmerje pa se lahko izboljša z vajo. V letu 1940 je bila priljubljena uporaba strojev za povečanje bralne hitrosti, leta 1950 pa so razvili prvo prenosno napravo, ki je omogočala hitrejše branje. Ročna metoda, ki jo je tako poimenovala Evelyn Wood (začetnica pojma hitro branje) pomeni sledenje stavkom in besedam s prstom, kar naj bi pospešilo branje, ki naj bi postalo bolj tekoče. Leta 1958 je bila metoda preimenovana v bralno dinamiko.
Današnje knjige in tečaji namenjeni učenju hitrega branja pomagajo uporabniku doseči višjo stopnjo bralne hitrosti, tako da se ekstrahira pomen zavestno neopaženega teksta iz para-zavesti oziroma podzavesti. Nekateri trdijo, da je možno povišati bralno hitrost na več kot 10 besed na sekundo, ob predpostavki, da prebrano tudi razumemo. Povprečen neizurjen bralec lahko prebere približno dve besedi na sekundo.
Vir: Wikipedia
