Podjemna pogodba ali pogodba o delu je
opredeljena v Obligacijskem zakoniku. V 619. čl.
OZ je določeno, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti
določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno
telesno ali umsko delo itd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to
plačal. Iz definicije je razvidno, da je predmet pogodbe definiran
precej široko, podjemna pogodba pa se največkrat uporablja pri
obrtniških delih in popravilih, varstvu otrok, čiščenju prostorov
itd.
Ko se odločamo za vrsto pogodbe na podlagi katere bomo zaposlili nove sodelavce, je potrebno pregledati več vidikov. Najprej je pomembno katera oblika pogodbe sploh ustreza delu, ki se bo opravljalo. Naslednji pomemben vidik pa so stroški oziroma davki, ki jih je potrebno plačati pri obeh pogodbah. Tako iz strani delodajalca kot delavca.
V naslednji razpredelnici so prikazani davčni vidiki oziroma vsi stroški, ki nastanejo ob koriščenju podjemne pogodbe.
Bruto znesek | 1.500 evrov |
---|---|
Normirani stroški (10%) | 150 evrov |
Davčna osnova | 1.350 evrov |
Akontacija dohodnine (25%) | 337,5 evrov |
Neto izplačilo | 1.162,5evrov |
Poseben davek na določene prejemke (25%) | 375 evrov |
Pavšalni prispevek zavarovanja za poškodbo pri delu in poklicno bolezen |
4,27 evrov |
Pavšalni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (6%) |
90 evrov |
Strošek izplačevalca | 1.969,27 |
Več o podjemni pogodbi si preberite v članku Podjemna pogodba. Poleg podjemne pogodbe je zelo pogosto uporabljena tudi avtorska pogodba. Ta je za delodajalca cenejša, vendar pa ima nekatere slabosti v primerjavi s podjemno pogodbo. Predmet pogodbe v avtorski pogodbi mora namreč obvezno biti avtorsko delo, kar moramo biti sposobni zagovarjati v primeru davčnega inšpekcijskega nadzora.