Donar je s svojimi izdelki postal globalno prepoznaven primer krožnega gospodarstva – tako v Evropski uniji kot v državah Latinske Amerike (LAC), pohvali pa se lahko s številnimi mednarodnimi nagradami s področja oblikovanja (Red Dot, German Innovation Award, EUIPO Design Finalist) ter trajnosti (Green Product Award Winner).
Feguš pa ni le podjetnik, temveč tudi mentor v različnih podjetniških programih, kot so Goodbiz, CEED, Reinovator, PKP in drugi, kjer deli izkušnje o gradnji odnosov zaupanja, razumevanju trajnostnih potrošniških vzorcev in vključujočih poslovnih modelov. Sodeloval je v skupini za pripravo Strategije Slovenije 2050, bil finalist izbora Gazela 2015, leta 2014 pa je prejel nagrado CEED Global Entrepreneur of the Year.
A njegova podjetniška pot ni bila tako lahka, kot se morda zdi navzven. Zaradi majhnosti, nekaj storjenih napak — česar mu ni težko priznati — in krize, ki je sledila, je moral Donar prodati. A Feguš zgodbo nadaljuje. Danes stoji za projektom SOBBA – prostorom v nekdanji blagovnici Metalka v središču Ljubljane, kjer želi povezati, kar je od slovenske pohištvene industrije še ostalo. Manjši oblikovalci z velikanoma Kolpa in Alples v Sobbi gradijo povsem nov skupnostni model in se strateško ozirajo v tujino. »Berlina ali Pariza ne moremo opremiti. Lahko pa opremimo zgradbo v Münchnu ali četrt v Dunaju – in to zelo dobro,« pravi Feguš, ki ostaja realist, a tudi vizionar.
Med ikonami, ki so zaznamovale njegov čas v Donarju, ostaja izjemno prepoznaven Beatnik – 15 let star, pa še vedno futurističen kos pohištva – ter minimalistični, večkrat nagrajeni stol Nico, narejen iz stisnjenega filca, ki predstavlja Fegušev celostni pogled na oblikovanje, krožno gospodarstvo in odgovornost do družbe.
Prav zaradi te svoje širine je bil Feguš vedno drugačen podjetnik. Ni bil samo podjetnik. Bil je družbeno odgovoren podjetnik. Aktivist – v najboljšem, pozitivnem pomenu besede. Vedno spoštljiv. Vedno premišljen. Vedno usmerjen v to, da podjetništvo nosi odgovornost do ljudi in do sveta.
Z njim smo se pogovarjali o 26 letih podjetništva, o naukih, o padcih in o tem, kako danes razmišlja človek, ki želi sooblikovati novo poglavje slovenske pohištvene industrije.
Matej, na podlagi vaše 26-letne poti v podjetništvu: katere so ključne lekcije, ki ste se jih naučili? Vas je v tem času bolj vodila vloga podjetnika ali oblikovalca?
Rekel bi, da niti eno niti drugo. Če bi moral izbrati, bi svoje delovanje uvrstil pod socialno podjetništvo oziroma družbeno odgovorno poslovanje. Vedno se mi je zdelo, da mora biti gospodarstvo povezano z družbo in ji nekaj vračati. V nasprotnem primeru nima pravega namena. Dobiček in akumulacija sredstev sta po mojem mnenju sekundarna – potrebna sta zato, da stvar živi, nista pa smisel sama po sebi.
V 26 letih sem se najbolj naučil, da nič ne gre na hitro. Ko sem bil mlajši, smo šli v marsikaj »na glavo« – skočili, pa plavali. Nekaj stvari se je izšlo, marsikatera ne.
Druga velika lekcija je, da brez dobre ekipe noben posel ne more biti uspešen. Zdi se mi pravično, da se vse, kar se ustvari pozitivnega, na nek način tudi deli. Brez ekip, ki sem jih imel, nič od tega ne bi bilo mogoče. Sam lahko narediš nekaj, ampak dan ima toliko ur, leto toliko delovnih dni – in to je to.
Če pogledate nazaj na sebe kot študenta, ki je zgodbo hitro zagnal – od študenta do solastnika in lastnika. Bi to pot ponovili ali bi mlademu Mateju danes svetovali kaj drugega?
Iskreno, verjetno bi si upal še več. Morda bi prej prodal ali pa bi prej poiskal še bolj sposobne oziroma večje partnerje. Že prej bi se obdal z ljudmi, ki znajo več od mene. Ena od tipičnih težav podjetništva je, da podjetje naleti na nek »plafon«, potem pa egoti preprečijo, da bi si poiskali ljudi, ki so boljši od nas.
Rast je po mojem mogoča samo na dva načina: z znanjem ali s kapitalom. Tretje poti realno ne vidim.
Verjetno bi si v določenih trenutkih upal več, bil bolj pripravljen, ko so se priložnosti pojavile, in bolje pripravljen na nevarnosti.
Pred prvo finančno krizo sem recimo javno izjavil, da nas ne bo zadela, ker smo tako majhni in prilagodljivi. Na koncu smo bili med najbolj prizadetimi (kriza 2008, op. a.). Podobno sem podcenjeval covid – mislil sem, da bo prinesel več družbenih sprememb, da se bodo ljudje bolj obrnili vase, da bo več priložnosti za zeleno in trajnostno. Realnost je bila precej drugačna.
Večkrat ste omenili trajnostnost in »zeleno«, ki pa trenutno globalno ni ravno prioriteta.
Res je. Vojne tukaj, vojna tam, zeleno pa je ponovno pogosto obravnavano kot trošenje denarja. Spet smo v ciklu, v katerem smo vrgli precej let stran.
Mi smo že leta 2012 med prvimi glasno govorili o trajnostnosti in krožnem gospodarstvu. Takrat me je en priznan oblikovalec izzval, naj povem tri ključne stvari, po katerih smo prepoznavni. Prva stvar, ki sem jo povedal, je bila, da imamo najbolj trajnosten biznis. Njegova reakcija je bila: »Kdo pa to sploh hoče?«
Ključno je razumeti, da sustainable business ni samo zelen, eko ali čist. Pomeni tudi, da gre za posel, ki sam generira dovolj, da pokriva vse, kar potrebuje za dolgoročen obstoj, in da ne pušča smeti za seboj – ne v okoljskem in ne v sistemskem smislu.
Kot podjetje in blagovna znamka smo na tem področju v Sloveniji naredili zelo veliko, a še vedno premalo, če gledam širše.
Koliko je bil za vas čustven exit iz podjetja – prodaja, če temu tako rečemo? Je bila to naravna odločitev?
V resnici ni bilo izbire. Scenarij je bil zelo jasen: ali v tem prepoznamo priložnost za rast – da postanemo večji, močnejši, prepoznavnejši – ali pa potegnemo črto in zapremo.
Ko dosežeš nek plafon, imaš v bistvu samo dve možnosti:
- ali padeš na drugo stran,
- ali pa najdeš partnerja, ki lahko iz obstoječega naredi še več – nekoga, ki zna porabiti to znanje in ga nadgraditi.
To je bila takrat edina realna možnost.
Kakšna je danes vaša funkcija v podjetju?
Sem projektni vodja. Skrbim za projekte in v bistvu za vse, kar se dogaja danes, ter za to, kar bo treba narediti jutri – od produktov do procesov.
Lastniki torej prisluhnejo vaši viziji, vas v tem smislu niso izključili iz Donarjeve zgodbe?
Ne. Mislim, da so se za nakup odločili prav zaradi naše vizije in znanja. Še vedno sem del zgodbe. Verjamem, da so sinergijski učinki lahko zelo pozitivni za vse.
Vedno poudarjam: ni cilj, da drug drugemu jemljemo, ampak da pito naredimo večjo, da je je za vse več. Jaz vedno gledam na to na tak način.
Slovenska posebnost je »vrtičkanje«. Vi pa razmišljate v smeri povezovanja. Je težko najti ljudi, ki to razumejo?
Težko je, ampak ti ljudje obstajajo. Jaz ločim med tistimi, ki so vezani na zelo ozek slovenski ali balkanski trg, in tistimi, ki so delali tudi v tujini in razumejo, da je Slovenija v svetovnem merilu »0, 00«.
Pogosto rečemo, da slovensko oblikovanje ni prepoznavno v svetu. Pa imamo recimo Roberta Lešnika, ki oblikuje za Mercedes, Niko Zupanc in še kar nekaj drugih. Problem ni v tem, da ni kakovosti, problem je, da smo kot družba naredili premalo za prepoznavnost.
Poglejte primer Made in Italy – četrta najbolj prepoznavna blagovna znamka na svetu. Vsako leto vanjo vložijo milijarde. Na Giru, kjer je Pogačar vrtel pedala, je bil »Made in Italy« povsod – kot blagovna znamka, ne samo kot oznaka proizvajalca.
Enako pri skandinavskem dizajnu – države vlagajo v to, da je »Scandinavian design« prepoznaven po svetu. Ta besedna zveza danes pomeni trajnost, minimalizem, premišljenost, kakovost.
Mi česa takega nimamo, čeprav imamo skozi zgodovino izjemne oblikovalce in arhitekte. Kot država in družba nismo znali tega prepoznati kot nekaj, kar bi lahko izvažali. Slovenija je produkcijsko lahko zanimiva predvsem za izvoz znanja in storitev, kar je tudi največja dodana vrednost.
Je Sobba igrišče za prihodnje generacije oblikovalcev?
To bi bilo super. Upam, da bo tudi to postala. Trenutno pa je Sobba predvsem igrišče za pohištveno industrijo – da preveri, ali je sposobna sodelovanja in ali je ta koncept zanimiv tudi za izvoz.
Preverjamo, ali je ta model mogoče ponoviti v tujini, na večjih trgih. Ljubljana ima 300.000 prebivalcev, München pa milijon in več. Če lahko tam na podoben način dosežemo trikrat večjo prepoznavnost, je to ogromna razlika.
Kjerkoli se bomo lahko pojavljali, bomo poskusili. In če bodo partnerji to razumeli kot priložnost, lahko iz tega nastane res dobra zgodba.
Ko sva se prej med ogledom Sobbe pogovarjala, ste omenili razočaranje nad odnosom države do podjetništva, a ste hkrati podjetnik »v žilo« – na vseh ravneh, še vedno pomagate mladim podjetnikom, ste mentor v številnih programih. Od kod ta vaš »calling«?
To je po moje res nek poklic, calling. Že od majhnega se mi je zdelo, da bi potreboval nekoga, ki bi mi rekel: »Tega ne delaj« ali »Naredi drugače.« Mentorje sem imel, pa jih nisem vedno poslušal. Bi bilo pa super, če bi skupnost bolje delovala – da bi si podjetniki in družba več povedali med seboj.
Zelo pomembno se mi zdi, da se zgodbe delijo – kakršne koli že. Ljudje se v njih prepoznajo, vidijo pozitivne stvari in nevarnosti, na katere morajo biti pozorni.
Ne krivim samo države ali sistema, krivi smo tudi mi kot posamezniki. Premalo smo aktivni. Ukvarjamo se s tistimi 10 %, ki delajo težave, 90 % ljudi, ki tiho dobro delajo, pa ne nagovorimo.
Mene je recimo najbolj bolelo to, da so me 20–25 let vsi trepljali po ramenu: »Super delaš, bravo.« Ko smo imeli težave, pa ni bilo nikogar.
Pri podjetništvu se običajno govori o uspehih. Vi pa pogosto omenjate tudi drugo plat – pritisk, psihično breme. Zakaj?
Ker je to realnost. Zgodbe o uspehu vsi radi poslušamo. Ne govori pa se o muki, trpljenju, letih psihoterapije, o skupinskih terapijah, o pogovorih v zaprtih podjetniških krogih.
Na raznih podjetniških srečanjih se o tem veliko pogovarjamo – ampak za zaprtimi vrati. Bog ne daj, da bi to kdo javno povedal. Takoj pride: »Saj je sam kriv.«
Manjka človeški element. Danes nas ekrani bombardirajo z vedno istimi podobami, ljudje nimajo več energije za refleksijo. Blizu mi je razmišljanje o življenju v trenutku – mindfulness. Mi smo pa na avtocesti.
Tudi v biznisu se moraš včasih ustaviti, narediti presek in si reči: »Tukaj je meja.« Dolgo sem imel en stavek: »Zaradi stola še nihče ni umrl.« Če se kaj zamudi ali nekaj ne pride pravočasno, ni konec sveta.
Kaj svetujete mladim podjetnikom, ki si želijo razviti fizičen produkt? Kako vidite trenutno slovensko produktno in start-up sceno?
Še vedno pomagam, kjer lahko. Zelo me razveseli, ko vidim uspehe, kot je bil recimo Matej Štefanac z lučjo, ki je bila izbrana za oblikovanje leta. Bil sem njegov mentor in v neki točki je bil že čisto izmučen, pripravljen odnehati, čeprav je imel kickstarter kampanjo, prednaročila … Vztrajal je in danes ima svoj studio in lepo dela.
Jaz sem večni optimist. Gledam na to kot na loto: več srečk, kot kupiš, več možnosti imaš za uspeh.
Moje načelo je: 70 % trdega dela, 25 % znanja in 5 % sreče. Tistih 5 % je ključno za velik preboj – pravi čas, pravo mesto, pravi ljudje. Nekaterim uspe prej, drugim kasneje, nekaterim nikoli.
Ampak tudi 95 % je lahko čisto dovolj za zdrav, uspešen posel. Ko govorim o prebojnih zgodbah, mislim na globalne – teh pa je relativno malo.
Na kaj ste v vseh teh letih najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na to, da sem za sabo nekaj pustil. Da nisem samo smetil po svetu, ampak sem pustil produkte in projekte, ki bodo verjetno ostali še dolgo po meni.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je bil izbran in je v depoju stol, ki smo ga razvili – in upam, da bo tam ostal dlje časa. Morda ga bo nekdo nekoč potegnil iz arhiva in rekel: »To je pa delalo neko podjetje v Sloveniji.«
Največja izguba za Slovenijo je, da kot družba ne uspemo prepoznati, da so takšne stvari del kulturne dediščine, in ne zahtevamo, da se z njimi tako tudi ravna – tudi če zasebno podjetje ugasne.
Stvari se rojevajo in umirajo. Vprašanje je, kaj imamo od tega in koliko znamo v tem uživati. Tega se moramo Slovenci še naučiti.
Kaj bi še dodal za konec?
Vse bi povabil v Sobbo, da bi videli, kaj slovenska pohištvena industrija zna in hoče narediti. Naj nam dajo priložnost, da se izkažemo, in naj nam strokovna javnost prisluhne ali pomaga, da slovenska pohištvena industrija ne le obstane, ampak ponovno zraste na nivo, ki ga je imela pred 30 ali 40 leti.
Še vedno imamo znanje in potencial. Če smo nekoč kot Slovenija oziroma Jugoslavija izvažali milijone stolov v ZDA, potem lahko tudi danes naredimo nekaj, kar je prepoznavno.
Imamo znanje, tehnologijo in ljudi. Manjka pogum, kapital in skupina pametnih ljudi, ki bi sedli skupaj. Upam, da nam vsaj v pohištveni industriji to še uspe.
