Za spremembe bo potrebna še večja gospodarska kriza, pravi dr. Adizes (foto: sxc.hu).
Novinarka Dnevnika Jana Petkovšek se je z Dr. Adizesom po njegovem prihodu iz Indije pogovarjala o brezposelnosti v Sloveniji in njegovem doživljanju gospodarske krize.
Dr. Ichak Adizes na vprašanje, s katerimi ključnimi spremembami se sooča ves svet, odgovarja:
Ni propadel samo komunizem, propada tudi kapitalizem. Kapitalistični sistem, kot ga poznajo Združene države Amerike, je preživet in za sedanje spremembe neprimeren. Razmere so zelo kompleksne, velike spremembe pa se odvijajo zelo hitro. Sistem se spremembam zelo težko prilagaja. To dokazuje dejstvo, da zaradi finančne krize še nihče ni šel v zapor. Ali to tudi pomeni, da nihče ni kriv? Kaj torej to pomeni? To pomeni, da je kriv sistem. Ni jasno, kdo pije in kdo plača. Poroditi se mora neki nov sistem. Nov sistem pa se ne bo rodil tako hitro. Zanj bo potrebna še večja kriza od sedanje. Nekatere vrednote morajo umreti, in dokler ne bomo dvignili rok zaradi spoznanja, da tako ne gre več naprej, sprememb ne bo. Tako kot so za komunistični sistem ugotovili, da ni več dober, morajo zdaj tudi v ZDA spoznati, da tak sistem ne deluje več. Odkriti moramo nekaj novega. Zato predvidevam, da se bo zgodila še hujša kriza.
Dr. Ichak Adizes meni, da sistem hierarhije v podjetjih ne deluje več, saj je hierarhija premočna, energija se ne pretaka, organizacija znotraj same sebe pa trpi. Meni, da je potrebno oblikovati nov sistem, ki omogoča več sodelovanja zaposlenih in več samoupravljanja, ki ga lahko podjetje doseže z demokratizacijo organizacije, saj bo na tak način le-ta bolj prilagodljiva. Trditev podpre s primerom: V sistemu po načelu jeklene roke se vsi bojujejo drug proti drugemu – menedžerji proti zaposlenim, zaposleni proti menedžmentu, kar vodi samo do notranjih konfliktov, energija se porablja za napačne stvari, trpijo pa vsi.
Na vprašanje, kaj ima v mislih pod besedo energija, ki jo omenja, odgovarja:
Energija je tista, ki daje ljudem možnosti, da odločitve uresničijo, izpeljejo. Če energije ni, v podjetju ničesar ne izpeljejo, stvari pa je treba ves čas potiskati naprej k ciljem. Če se energija zaustavi, ljudje nimajo možnosti soodločanja, mnogi, in med njimi so tudi menedžerji, v obupu dvignejo roke, ker ne morejo ničesar spremeniti, vse obstane in vsi pričakujejo, da jih bo rešil nekdo drug. A to se seveda ne zgodi. Odpreti je treba kanale. Sistem samoupravljanja, ki ga je poznala Jugoslavija, je bil dober, a je po mojem mnenju žal zamujena priložnost. Temeljil je namreč na politični ravni, ne pa na logični menedžerski ravni. Če pa ta sistem izrujemo iz politične baze, kar jaz počnem, saj pomagam demokratizirati organizacije, omogočamo vzpostavitev participacije, sprejemanje odločitev, spodbujam timsko delo, to je samoupravljanje, a seveda prilagojeno za zahod.
Trditev, da ne zaposlujemo več rok, temveč iščemo možgane (s tem razlogom se menedžerski proces demokratizira), komentira:
Potegnemo lahko povsem preprosto analogijo – če glava ne posluša telesa, potem človek zboli in propada. Svoje telo moramo poslušati. Telo ti namreč ves čas sporoča. Vsaka celica v telesu misli in zato se nam tudi dogaja, da smo tedaj, ko ustvarjamo nekaj novega, zelo utrujeni in nas boli vse telo, saj vse telo misli. Ne razmišlja torej samo glava, pač pa celotno telo. Preudarna glava pa posluša svoje telo. Dober menedžment torej posluša svoje zaposlene, posluša celotno organizacijo. Zakaj? Zato, ker se velikokrat izkaže, da prodajalec ve bistveno več o trgu kot pa menedžment, ker delavec za strojem dobro ve, kaj se dogaja. Višje je pozicioniran menedžer, manjša usta ima in večja ušesa. To pomeni, da več posluša, kot govori. Da posluša in seveda tudi sliši.
Na vprašanje, katere ključne značilnosti bi iskal pri zaposlitvi menedžerja ali menedžerke za svoje podjetje, odgovarja:
Znanje je minljivo. Tega se moramo zavedati. Kar koli vemo danes, bo pojutrišnjem že zastarelo. Zato ne iščimo samo človeka, ki ima za seboj študij na zvenečih fakultetah, saj je to minljivo. Najbolj pomembno je, da je vodja človek, da je prava osebnost, da je to oseba, ki vliva spoštovanje in zaupanje. To pa je za vedno! Pri osebi, ki jo želimo torej zaposliti, poglejmo, kakšna osebnost je – ali lahko dela z drugimi, ali vliva zaupanje, ali jo ljudje spoštujejo. Ljudi z znanjem brez težav dobite na trgu, človeka z izjemno osebnostjo pa je veliko težje najti.
Trditev, da je zaradi hitrih sprememb zgolj odzivanje na spremembe premalo, pač pa je treba biti proaktiven in razmere spreminjati v izzive oz. sebi v prid, dr. Ichak Adize komentira:
To je potrebno zato, ker ko se ti prilagodiš, so nove spremembe spet tu, torej si lahko prepočasen. Zato je treba biti vedno nekaj korakov pred njimi. To pa narediš tako, da se postavljaš pred probleme, ki še ne obstajajo, da močno notranje okrepiš organizacijo, da bo ostala močna in v pripravljenosti, ne glede na to, kaj se dogaja. Organizacija mora biti močna znotraj sebe!
Nedavno je eden najbogatejših slovenskih menedžerjev dejal, da bi bil minister za en evro, vendar pod pogojem, da obstaja le nekaj ministrstev in da naj bo državni aparat agilen kot podjetje, da se lahko hitro in odgovorno odziva na spremembe. Ali lahko država deluje kot podjetje?
Lahko. Singapur je po mojem mnenju primer države, ki deluje kot podjetje. Je zelo agilna in proaktivna in tudi zares odlično delajo ter državo odlično vodijo. Veliko število ministrstev pa po mojih izkušnjah ni potreba države in državljanov, pač pa politike, koalicije strank. Da lahko politične stranke delajo skupaj oziroma da si zagotovijo večino, si v zameno za podporo razdelijo ministrstva. Taka organiziranost države torej ne temelji na doseganju učinkovitosti, pač pa na politični osnovi. Zaradi tega je državni aparat tudi tako drag.
Dr. Edward de Bono, na primer, ne zaupa politikom. Pravi, da so to v večini primerov ljudje, ki sami niso ničesar ustvarili. Nikoli niso vodili ljudi ali delovali na trgu, naredili niso nič konstruktivnega, znajo samo zmagati na volitvah. Zdi se, da tudi vi ne zaupate politikom.
Res je in se povsem strinjam z de Bonom. Napisal sem tudi blog “Zakaj politiki morajo lagati?” Tako pač morajo delati. Če ne lažejo, potem ne uspejo. Če boš ljudem govoril resnico, je nevarnost, da te bodo vrgli s tvojih političnih funkcij. Zato moraš kot politik nenehno politično voditi, biti previden pri tem, kaj boš povedal in česa ne boš povedal. Največji problem, ki ga imajo politiki v demokratičnem sistemu, če je to koalicija, je ta, da v javnost pride prav vse, kar izrečejo ali celo kako razmišljajo. Četudi gre na primer za manj pomemben sestanek, novinarji takoj izvedo zanj. In zato politiki svoje strategije ne morejo nemoteno izpeljati in govorijo ravno obratno, kot mislijo. Zato jim ljudje ne verjamejo. To je dejanski problem demokracije. Tudi demokracija bi se morala spremeniti, ker v trenutnih razmerah ne deluje več.
Uradno je v Sloveniji brezposelnih že skoraj 103.000 ljudi. Je rešitev v samozaposlovanju, v podjetništvu?
V vseh državah, ki so v postkomunistični tranziciji, podjetništva ne vidijo kot nekaj pozitivnega. Če podjetniki že uspejo, so uspehe po mnenju večine dosegli tako, da so kradli in lagali. V Ameriki je to ravno nasprotno. Tam so uspešni podjetniki cenjeni in ljudje jih občudujejo. Zanje je uspešen podjetnik heroj. Zato v postkomunističnih državah podjetništvo še ni dovolj razvito. Po mojem mnenju družba potrebuje nove heroje, ki so uspešni podjetniki, da bi se ljudje lahko zgledovali po njih. Potem bi bilo tudi veliko več posla. Večina posla namreč nastaja zaradi malih podjetij, ne zaradi velikih. Tukaj bi morale svojo vlogo odigrati tudi banke, ki bi mala podjetja naučila poslovanja, ne pa da jih maltretirajo. To je res velika sprememba, za katero bi morali delati, saj gre za kulturno spremembo!
Vir: Petkovšek, Jana. Za spremembe bo potrebna še večja kriza. Dnevnik.si, 13.11.2010
