Vsi poznamo kakšnega ustanovitelja podjetja – na začetku so to dinamične, zavzete in odločne osebe, ki z iskrico v očeh razlagajo o jasni viziji, ki jo imajo o svojemu podjetju. Natančno so seznanjeni s potrebami in željami strank ter se močno zavzemajo, da bi jih izpolnili v kar najboljši meri. Podjetje sčasoma pridobi veliko bazo strank, prihodki so že dolgo v zelenih številkah, tudi število zaposlenih se poveča, vse kaže na razcvet mladega podjetja.
A vedenje podjetnika – ustanovitelja se z višanjem moči, ki jo ima po novem v rokah, začne spreminjati. Kar naenkrat ni več duha in sluha o tisti dinamični in zavzeti osebi, ki je nekdaj imel vizijo o rasti podjetja. Celo nasprotno – ustanovitelj sam začne na podjetje delovati razdiralno.
Nikomur od zaposlenih ne pušča do besede, saj meni, da je on tisti, ki ima v podjetju največ izkušenj in zato njegova beseda največ pomeni. Z zaposlenimi komunicira le enosmerno, saj želi obdržati dominanco nad njimi. Na sestankih jim zgolj sporoča napake, ki so jih napravili, ali pa jim delegira nove zadolžitve. V kolikor bi zaposlenim dovolil, da tudi oni podajo konstruktivno kritiko ali mnenje, bi podjetje dobilo sveže ideje, moč skupinskega dela in to bi privedlo v napredek.
Podjetnik postaja čedalje bolj paranoičen in se izolira od podrejenih. Ko začne ignorirati dobronamerne nasvete investitorjev, svetovalcev, mentorjev in podrejenih, je za podjetje že prepozno, saj so najbolj zavzeti zaposleni in investitorji podjetje že zapustili.
In kaj lahko podjetniki – ustanovitelji naredijo, da se izognejo “sindromu ustanovitelja”? Z delom na osebnostni rasti in samoizboljševanju nastanka “sindroma ustanovitelja” zagotovo ne bodo dopustili.
Vir: Young Entrepreneur
