Obračun kilometrine ali službeno vozilo

Večina podjetnikov ne preživi celega delovnika v pisarni. Občasno morajo obiskati stranke, iti na sestanek s poslovnimi partnerji, za kar potrebujejo prevozno sredstvo. Zaradi tega se podjetniku kmalu postavi vprašanje, ali imeti zasebno vozilo ali službeno vozilo. Kar nekaj dejavnikov je, ki jih je potrebno upoštevati, da bi se lahko podjetnik pravilno odločil pri izbiri med nakupom oziroma najemom službenega vozila ali pa uporabo zasebnega vozila z obračunavanjem kilometrine. Med te dejavnike sodijo vrednost osebnega vozila, število prevoženih kilometrov in višina ostalih stroškov, kot so zavarovanje, stroški vzdrževanja itd.

Obračunavanje kilometrine in potni nalogi

Kilometrina kot fiksni pavšal je nadomestilo vseh stroškov, ki podjetniku nastanejo pri uporabi zasebnega avtomobila za službene namene. Ti so stroški goriva, zavarovanje, amortizacija, servis itd.

Po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja višina kilometrine, ki je davčno priznana podjetniku, znaša 0,37 evra za vsak prevoženi kilometer.

Kakšen naj bi bil pravilno izpolnjen potni nalog si lahko ogledate v članku Obračun – prevoz na delo ter kilometrine

Da bi bila kilometrina davčno priznana, mora biti ustrezno dokumentirana in dokazljiva. Za slednje je potreben pravilno izpolnjen potni nalog in ustrezne priloge (računi, parkirni listki, zapisnik s sestanka ipd). Iz pravilno izpolnjenega potnega naloga lahko davčni nadzorni organ ugotovi, kdaj in kje je bila službena pot opravljena, zakaj je bila opravljena in s kom je bil na tej poti vzpostavljen kontakt.

Službeno vozilo

V primeru, da se podjetnik odloči za nakup ali operativni najem službenega vozila, potem ne obračunava kilometrine, so mu pa davčno priznani vsi stroški v zvezi z vozilom, kot npr. amortizacija (letno do 20 odstotkov nabavne vrednosti vozila) ali najemnina (v primeru operativnega najema) in stroški goriva, vzdrževanja, zavarovanja, ipd. Ti stroški morajo biti nujni za opravljanje dejavnosti ter dokazljivi z verodostojnimi listinami.

Torej mora podjetnik tudi v primeru, ko uporablja službeno vozilo, voditi evidence službenih poti, in to tako, da se le-te lahko predložijo nadzornemu organu kot verodostojne listine. Kajti če teh evidenc ob obisku davčnega inšpektorja ni, lahko ta zavrne vse obračunane stroške.

Podjetnik službenega vozila najbrž ne bo uporabljal samo za službene poti, ampak tudi za privatne namene. Tudi zaradi tega je pomembno, da se vodijo evidence prevoženih kilometrov. Zaposleni in delodajalci v gospodarskih družbah morajo obračunavati bonitete od uporabe službenega vozila v zasebne namene, samostojnim podjetnikom pa tega ni treba. Zato mora slednji poleg evidence službenih poti imeti tudi podatek vseh opravljenih kilometrov v koledarskem letu, ki ga najlažje pridobi s popisom števca kilometrov ob začetku in koncu koledarskega leta. Iz evidence kilometrov, opravljenih v službene namene, in evidence vseh opravljenih kilometrov se izračuna odstotek opravljenih kilometrov za službene poti in v tem odstotku so potem tudi davčno priznani vsi stroški v povezavi z vozilom.

Boniteta se šteje za dohodek iz delovnega razmerja in se všteva v osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja, ki se zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost. Ali in v kakšni višini boniteta vpliva na stopnjo dohodnine, pa je odvisno od več dejavnikov: zavezanec ima lahko poleg plače še druge vire dohodka, pomembno je tudi, v kateri dohodninski razred zapade obdavčitev med letom.

Katera opcija je za podjetnika bolj ugodna

V obeh primerih, tako pri obračunavanju kilometrine kot pri službenem vozilu, bo moral podjetnik izpolnjevati in voditi ustrezne evidence. Zato je edino merilo za odločitev višina davčno priznanih stroškov. Načeloma naj bi bi bilo davčno ugodnejše za podjetnika, da se odloči za službeno vozilo, v kolikor bo slednje v višjem cenovnem razredu (zaradi amortizacije) in in bo z njim opravljal manjše število kilometrov.

Vir: DURS