Mladi podjetnik leta 2025 Žan Šude, Zan Projectiles
Dva meseca po razglasitvi za Mladega podjetnika leta 2025 se ni spremenilo vse – se je pa spremenilo nekaj ključnega: podjetje je, zanimivo, pridobilo predvsem kredibilnost v domačem poslovnem okolju.
Žan, minila sta slaba dva meseca od razglasitve za Mladega podjetnika leta 2025. Kako se je ta naziv poznal v praksi? Je prinesel le čestitke ali tudi konkretne poslovne priložnosti?
Največja razlika je v kredibilnosti, sploh na domačem trgu. Lahko rečem, da so me v dveh slovenskih podjetjih, ki sem jih klical že dve leti nazaj in me takrat niso jemali resno, zdaj povabili vsaj na sestanek. Takrat jih sodelovanje ni zanimalo, zdaj pa so me sami vprašali, če sem jaz tisti iz medijev.
Kar naenkrat dobiš občutek, da ne kličeš več v prazno in da te obravnavajo kot resnega sogovornika. Razen tega pa se ni spremenilo nič bistvenega – še vedno se vsak dan borim naprej. Nagrada ti ne reši posla, ti pa odpre kakšna vrata.
Svojo pot ste začeli neposredno na tujih trgih, slovenski trg ste praktično preskočili. Kako je takoj začeti v tujini?
Slovenski trg v naši branži je praktično mizeren – če bi ostal samo tukaj, bi to bil kvečjemu hobi ali popoldanska obrt, s katero ne bi mogel niti preživeti. Že v štartu sem šel na eBay, ker je to svetovni trg. V Sloveniji sta bili morda dve podjetji, ki bi lahko bili moji stranki, kar je premalo za resen posel. Če želiš rasti, moraš ven.
Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko ste vedeli, da to ni več le »garažna zabava«, ampak resna proizvodnja?
Prelomni trenutek je bil, ko sem od distributerja iz Savdske Arabije dobil prvo naročilo za celo paleto izdelkov. Takrat nisem bil zmožen sam proizvesti tolikšne količine; če bi nadaljeval ročno, bi delal dve leti. (smeh)
Zato sem moral »presekati« in investirati v stroje. To je bil čas korone, ko so ljudje doma streljali z zračnimi puškami in so zaloge krogel pošle tako rekoč po celem svetu. Podjetja niso dohajala povpraševanja in to mi je omogočilo, da sem hitro zrastel, ker so trgovine tudi bile primorane kupiti tisto, kar je bilo na voljo. Veliko ljudi je takrat dobilo priložnost – razlika je bila v tem, kdo jo je znal izkoristiti.
Kako ste se vi razlikovali od konkurence?
V resnici v tistem trenutku ni bilo veliko obstoječih resnih ponudnikov. Novi so bili vsi približno na isti izhodiščni ravni, vendar večina ni bila sposobna narediti naslednjega koraka – prehoda iz garažne proizvodnje v tržno zrel izdelek.
Jaz sem ves čas delal na tem, da gradim znamko in da ima izdelek kakovostno pakiranje, pripravljeno za trgovinske police. Konkurenca je naboje večinoma prodajala v razsutem stanju, v vrečkah ali embalaži, ki ni bila primerna za prodajne police. Izdelek ni bil dokončan v tržnem smislu – ni imel podobe, ki bi vzbujala zaupanje.
Pri meni je bil izdelek od začetka zasnovan kot končen produkt: kakovosten, dosleden in pripravljen za prodajo v trgovini. Vse od začetka sem razmišljal, kako ga postaviti na višjo raven.
Ko se je pojavila priložnost, sem jo zagrabil. Nekateri drugi so jo imeli prav tako, a je niso izkoristili – bodisi so reagirali prepozno bodisi niso bili dovolj resni in osredotočeni. Poznam primer iz Anglije, kjer je nekdo delal praktično isto stvar kot jaz, a ni imel jasne vizije, ni reinvestiral v podjetje in je sredstva porabljal drugje. Ko bi lahko rasel, je zgodba že zamrla.
Kupci – ne glede na panogo – vedno kupujejo tudi z očmi. Če izdelek ne izgleda profesionalno in zaupanja vredno, zanj niso pripravljeni plačati prave vrednosti. Prav tu se danes jasno razlikujemo od konkurence: po obdelavi, pakiranju in celotni podobi, ki je na bistveno višjem nivoju.
Če se ozrete nekaj let nazaj, na začetek podjetniške poti – je bilo kakšno prepričanje, v katerega ste takrat verjeli, danes pa veste, da ne drži več?
Pravzaprav ne. Že na začetku sem imel precej jasno vizijo, jasen cilj in predvsem realen pogled na stvari. Nikoli si nisem delal utvar in nisem živel v pravljici. Sem zelo prizemljen človek – če je nekaj belo, je belo. Ni sivo in ni rožnato.
Od začetka spremljam finance, trg in tudi politične razmere. Marsikdo reče, kaj ima politika s tabo, na primer kaj nekdo reče v ZDA. V mojem primeru ima zelo veliko. Izvažam globalno, največ v Ameriko, in vsaka takšna izjava ima lahko neposredne posledice. Če se na to ne odzoveš takoj, če zamahneš z roko in rečeš, saj se bodo že dogovorili, boš kratko potegnil.
Ne moreš čakati, kaj bo naredila Slovenija ali kaj si bo izpogajala Evropa. Ti moraš biti pripravljen. Če pride do 25-odstotnih carin, moraš imeti scenarij, kako boš to preživel. Vedno moraš razmišljati korak naprej.
K razmeram na ameriškem trgu se še vrneva, še prej pa bi se navezala na vaš zagon in vztrajnost. Imam občutek, da vas rasti ni bilo strah, ampak vseeno – kako pa jo držite pod kontrolo?
To je naš največji izziv – ves čas. Že od samega začetka se ukvarjamo predvsem s tem, kako rast obdržati pod nadzorom: kako ohraniti kakovost, kako imeti stvari organizirane in kako zagotoviti, da nič »ne pade skozi«. To je najtežji del.
Drugi velik izziv je likvidnost. Hitra rast je pri podjetju, ki zgolj preprodaja izdelke, nekaj povsem drugega kot pri proizvodnem podjetju. Če danes prodaš deset ali tisoč kosov, se pri preprodaji v osnovi ne spremeni veliko – potrebuješ morda dodatnega prodajnika ali računovodjo. Pri proizvodnji pa se za tem skriva cel sistem.
Vsaka rast pomeni nove stroje, ljudi, ki jih znajo upravljati, nadzor kakovosti, zaloge materiala in končnih izdelkov. To so kompleksnosti, ki jih pri preprodaji preprosto ni v takšnem obsegu.
To je izziv, ki ga imamo še danes – in verjamem, da bo tako tudi naslednjih deset let, če bomo rasli. Vsak nov izdelek, vsak nov produkt prinese nove probleme, nova vprašanja in nove rešitve. Nikoli ne prideš na točko, ko bi rekel, zdaj je pa vse postavljeno in mirno.
Če bi na začetku vedel, kaj vse me čaka, se tega verjetno ne bi lotil. A ko si enkrat notri, greš naprej – korak za korakom.
Glede na tempo rasti, koliko imate časa razvijati nove izdelke, jih inovirati?
Pravzaprav se ukvarjam skoraj izključno s tem. Danes imam srečo, da zaradi rasti nisem več vpet v vsakodnevno operativno delo. Imam ekipo za prodajo, računovodstvo in tekoče posle, ekipo v proizvodnji in ekipo za pakiranje.
Moja glavna naloga je razvoj. Skrbim za kakovost, razvijam in načrtujem orodja, ki jih uporabljamo v strojih. Sam stroj brez orodja ne pomeni nič – je kot avto brez motorja. Orodje je tisto, iz česar potem dejansko nastane izdelek.
V resnici sem ves čas vsaj dve leti pred ekipo. Velik del sodelavcev sploh ne razume, kaj počnem, ker moje delo ni vidno na prvi pogled. Vidijo me, kako hodim gor in dol, merim, testiram, razmišljam. Marsikdo ima občutek, da ne delam nič.
A v resnici delam točno to, kar je ključno: skrbim, da bodo imeli delo tudi čez dve leti. Če danes ne razvijaš, jutri nimaš kaj prodajati.
So v vaši ekipi še vedno večinoma prijatelji in družinski člani ali ste že vključili tudi koga zunaj tega kroga?
Za zdaj smo še vedno v istem krogu in tako bo vsaj do pomladi. Potem pa bo, glede na sezono in obseg dela, verjetno treba dodati še kakšnega človeka. A pri tem sem zelo previden.
Smo premajhna ekipa, da bi si lahko privoščili napačno izbiro. Ko imaš sto ali tristo zaposlenih, se slab člen morda izgubi v sistemu. Ko pa vas je pet, šest ali sedem, je vsak človek ključen. En napačen lahko poruši ravnotežje celotne ekipe.
Ne iščem ljudi, ki pridejo samo »oddelati svoje«. Tak človek podjetju ne prinese nobenega napredka. Potrebujem ljudi, ki verjamejo v podjetje, dihajo z njim in razumejo, zakaj delamo to, kar delamo.
Kdor ni verjel, je že odšel. Brez ekipe, ki te podpira in te potiska naprej, rezultatov ni.
Vrniva se k ZDA. Ob nominaciji za Mladega podjetnika leta ste povedali, da boste odprli podjetje na ameriškem trgu – je to poglavje že zaključeno ali se glede na razmere v svetu še vedno ukvarjate s temi aktivnostmi?
Ne, to še ni povsem za nami. Trenutno smo še v fazi urejanja dokumentacije in iskanja najbolj smiselne rešitve. Bolj kot kadarkoli prej se mi zdi, da je previdnost prava odločitev, glede na to, kako volatilno je trenutno globalno okolje.
Aktivno razmišljam o tem, kako izdelke v ZDA pošiljati v razstavljenem stanju – kot polizdelek ali material – in jih tam zgolj dokončati oziroma zapakirati. S tem bi se lahko izognili carinam. To trenutno intenzivno raziskujem: koliko bi moral poslati, kakšno infrastrukturo bi potreboval in ali bi bilo smiselno imeti tam človeka, ki bi skrbel izključno za ta zaključni del. Ta del je za zdaj velika neznanka in tudi precejšen izziv.
Iskreno – glede na trenutno dogajanje bi si želel več stabilnosti. V takšnih razmerah je zelo težko delati dolgoročne načrte. Ne moreš graditi poslovnega modela, če danes ne veš, kakšna bo carina jutri ali kakšni pogoji bodo veljali, ko bo izdelek dejansko prišel na carino. Enako velja tudi doma, kjer se pravila pogosto spreminjajo, kar dodatno otežuje kalkulacije.
To je trenutno eden večjih izzivov. A če razmere spremljaš, se hitro odzivaš in pravočasno prilagajaš, si vsaj korak pred tistimi, ki tega ne počnejo. In v takšnih časih je to pogosto razlika med preživetjem in resnimi težavami.
Še vedno povezano z ZDA – 0brambna industrija je trenutno v ospredju in pogosto se omenja njen razcvet. Vidite v tem priložnost ali se tej panogi zavestno izogibate?
Tej panogi se zavestno izogibam. Obrambna oziroma vojna industrija je tek na kratek rok. Lahko traja pet ali deset let, potem pa se zgodba zelo hitro zaključi. In takrat se lahko resno opečeš.
Če greš v te posle, moraš postaviti velike proizvodne kapacitete, investirati v drage stroje in vezati ogromno kapitala. To so investicije, ki se ne povrnejo v enem ali dveh letih, ampak v petih, desetih ali več.
Pri municiji so marže zelo nizke. To ni industrija, kjer bi se kar samodejno vrtel denar, kot si marsikdo predstavlja. Če ne delaš nečesa res visokotehnološkega in zelo specifičnega, kjer je vstopna bariera izjemno visoka, se boriš za drobtinice.
Zato se dolgoročno vidim drugje. Želim organsko graditi podjetje v športni industriji. Šport bo obstajal danes, čez deset let in čez petdeset let. To je zame bolj zdrava, stabilna in dolgoročna pot.
Delno sicer sodelujemo tudi na robu teh panog – v obliki posameznih polizdelkov, predvsem zato, da lahko financiramo razvoj lastnih produktov. A to je le majhen del poslovanja. Če tega ne bo več, podjetje zaradi tega ne bo ogroženo. Fokus ostaja jasen: razvoj lastnih izdelkov in dolgoročna rast v športni niši.
Vabljeni k ogledu galerije slik z izbora Mladi podjetnik leta >>
Kako pa doživljate slovensko podjetniško okolje, ob vseh spremembah, novih pravilih in regulativah?
Iskreno – precej pretresljivo. Vsak mesec pride nekaj novega. Težava ni samo v tem, da so davki visoki, ampak da so pravila nepredvidljiva. Težko delaš dolgoročne načrte, če se pogoji nenehno spreminjajo.
Mi podjetje gradimo zelo konzervativno – večinoma z lastnimi sredstvi, z minimalnim zadolževanjem. In tu naletimo na absurd: če podjetje z lastnim denarjem kupi stroj, se ta strošek amortizira pet let. V praksi to pomeni, da velik del denarja, ki si ga dejansko porabil za razvoj, davčno še vedno izgleda kot dobiček – in je obdavčen.
Posledica? Sistem te ne spodbuja k investiranju, ampak te sili v zadolževanje. Leasing je davčno ugodnejši, a dolgoročno bistveno bolj tvegan. Če pride do gospodarskega padca – in po mojem smo že precej blizu – so ravno prezadolžena podjetja tista, ki prva padejo.
To ni zdravo okolje. Namesto da bi podjetnikom omogočalo odpornost, jih dela ranljive.
Če pogledate svoje prejšnje podjetniške zgodbe – je bilo takrat, ko ste delali v manjšem obsegu, lažje kot danes? Ali so bili izzivi vedno prisotni?
Izzivi so bili vedno, a narava teh izzivov je bila povsem drugačna. Delal sem kot samostojni podjetnik, brez zaposlenih. Nikogar ni zanimalo, kaj točno počnem, ker sem bil sam, brez odgovornosti do drugih.
Ko pa enkrat zaposluješ ljudi in gradiš resno podjetje, se položaj povsem spremeni. Prav tisti, ki dejansko polnijo državno blagajno – podjetniki, ki zaposlujejo, vlagajo in ustvarjajo dodano vrednost – so danes najbolj obremenjeni. Božičnice, novi davki, spremembe pravil, višja obdavčitev dobička … Vse to najbolj zadene prav ta del gospodarstva.
Če se bo takšen trend nadaljeval, bo to povsem realna možnost – Hrvaška, Madžarska ali katera druga država.
Na neki točki se vprašaš, zakaj sploh vztrajaš. Delaš, rasteš, investiraš, potem pa imaš občutek, da ti sistem vse pobere, hkrati pa ti ne ponudi nobene stabilnosti ali jasne perspektive. To ni jamranje, to je racionalen razmislek.
Letos vas kot nagrada za naziv Mladi podjetnik leta čaka še podjetniški vikend z Juretom Knezom, Kristino Kočet Hudrap in še kakšnim podjetnikom. Kaj bi si želeli odnesti od takšne družbe podjetnikov?
Zanima me predvsem njihov način razmišljanja. Njihov mindset. Kako razmišljajo, kako gledajo na prihodnost, kako sprejemajo odločitve v negotovih razmerah. Očitno razmišljajo pravilno, sicer ne bi prišli do zgodb, ki so jih ustvarili.
Zame se vse začne pri mislih. Misli so prve – šele nato pridejo dejanja. Če so misli napačne, bodo napačna tudi dejanja. Zato me zanima njihov pogled: kako strukturirajo razmišljanje, kako vidijo svet in kako se pripravljajo na prihodnost. To je tisto, kar mi največ pomeni.
Še nasvet za mlade, ki šele stopajo na podjetniško pot?
Podjetništvo se ne skriva v izdelku, ampak v glavi. Izdelek je le produkt tvoje glave. Če imaš pravi pristop, si realen, trmast in potrpežljiv, boš uspešen s katerim koli izdelkom.
