MP kolumna: Virtualna resničnost

Avtor Jernej Mirt — 14.05.2015
Komentiraj!
Biti en trenutek na tujem planetu in drug trenutek globoko pod morjem je nekaj, ker je na videz neuresničljivo. Vsa naša možganska logika se tega zaveda in človek bi pričakoval, da bo temu tudi sledila. Na našo srečo, ljudje razmišljamo precej čustveno in iracionalno.
MP kolumna: Virtualna resničnost

Ste že vstopili v navidezno resničnost?

Naša želja po doseganju nedosegljivega je priložnost, ki jo izkorišča tehnologija navidezne resničnosti.

Organ, ki omogoča virtualno resničnost

Možgani so zelo zanimiv del našega telesa. Samozavedanje in prepričanje v to kar vidimo, je del našega vsakdanjika. A kljub dolgoletnim življenjskim izkušnjam, se možgani pogostokrat zmotijo. Na trenutke si celo želimo, da bi bili prevarani. Ko vidimo čarovnika uspešno izvesti svoj trik, si globoko v sebi želimo, da bi bil ta magični trenutek resničen, pa čeprav gre za zavajanje lastnega uma.

Tehnologija virtualne resničnosti - v obliki kot jo poznamo sedaj - počne ravno to. Gre za prevaro možganov, da le ti mislijo, da so v nekem drugem svetu, v nekem na videz realnem okolju. Kljub temu, da v trenutku, ko vstopiš v svet navidezne resničnosti, veš, da je to le prevara, se počutiš kot, da si tam. Stvari so preprosto dovolj resnične, da tvoji možgani dobijo dovolj kredibilen občutek, da zavrnejo vso logiko v ozadju. 

Delovanje

Virtualna resničnost danes v glavnem pokriva dve čutili, na kateri se človeštvo najbolj zanaša – vid in sluh. S projiciranjem pod kotom zamaknjenih slik na levo in desno oko se ustvari občutek globine. Nekaj sekund na začetku to dejanje spremlja značilen občutek nelagodja, ko se oči še prilagajajo. Takrat mnogo ljudi misli, da je nekaj narobe, vendar gre le za sproščanje in nastavljanje očesnih mišic, saj običajno niso navajene na takšen položaj. Po nekaj trenutkih se očesni sistem prilagodi situaciji in občutek nelagodja izgine.

Kar ljudi dejansko potegne v občutek prisotnosti v navideznem svetu pa ni globinska perspektiva, ampak možnost obračanja in hoje po prostoru. Glava se obrne desno in tudi slika na zaslonu se prilagodi, kot da bi se obrnili na desno. Počutiš se kot v filmu Avatar, kjer na daljavo gledaš skozi oči tvoje virtualne persone. Možnost lastnega usmerjanja pogleda po prostoru je tisto, kar kinodvorana ne bo uspela nikoli poustvariti in doda popolnoma novo perspektivo k ustvarjanju vsebin.

Tudi zvok odigra svojo vlogo. Prostorski mikrofoni lahko učinkovito poustvarijo občutek, da zvok prihaja ali iz leve ali pa iz desne strani, da nekdo govori za ali pa pred tabo. S poustvarjanjem vseh teh vhodnih podatkov v možgane, so le ti uspešno prevarani in se popolnoma vživijo v dogajanje. To se še posebej pozna pri gledanju vsebin, katerih namen je spodbujanje občutka groze. Mariskateremu oboževalcu te zvrsti filma se namreč zamajejo kolena ...

Vzponi in padci virtualne resničnosti

Ker sama definicija virtualne resničnosti nima jasno začrtanih meja, se tudi njen začetek precej težje določi. Že v 50. letih so prvi vizionarji sanjali o neskončnih zaslonih. Zaradi pomanjkanja tehnologije, je ideja o navideznem svetu preživela le v vojaški industriji, ki jo je videla kot orodje za simulacijo vojaških spopadov.

Investitorji ekipi Viarboxa: Zdaj je pravi čas!

Ideja o navidezni resničnosti je ponovno vzcvetela ob eksploziji osebnega računalništva v 80. in 90. letih, ko je skupina tehnoloških navdušencev ponovno pričela sanjariti in izumljati na tem področju, vendar pa klub vsemu tehnološkemu napredku to ni bilo dovolj. Majhna skupina največjih zagovornikov se je že lahko vživela v virtualne svetove, a so bili le ti še precej surovi in neprivlačni za širšo množico. Kvaliteta virtualne izkušnje enostavno ni upravičevala potrebnih visokih investicij v nadaljnji razvoj. Poleg tega pa je takrat množice očaral drug tehnološki izum, ki mu je bilo težko konkurirati – internet. To poglavje v razvoju se je za virtualno resničnost končalo tako, da se je bila ponovno primorana zateči v svet vojaških in drugih poklicnih simulacij.

Oculus je za dve milijardi dolarjev kupil Facebook.

Najnovejši vzpon navidezne resničnosti

2. avgusta 2012 je v Palmer Luckey v manj kot 24 urah dosegel svoj cilj na platformi množičnega financiranja. V tem trenutku je virtualna resničnost pričela svoj najnovejši pohod, njen paradni konj pa je (bil) Oculus Rift.

Kljub izjemnemu začetnemu uspeh je moralo preteči še precej časa, preden je tehnološki svet ponovno resno vzel virtualno resničnost. Vmes so prišli prvi neposredni konkurenti (HTC Vive, Sony Project Morpheus), pričela se je ustvarjati prava vsebina, produkti so zasedli vse cenovne pozicije – od enostavnih očal za pametne telefone, do specializiranih produktov vrednih več tisoč evrov. V tem času pa je Oculus za dve milijardi dolarjev kupil Facebook, še preden je le ta izdal prvo prodajno verzijo svojih očal za končne kupce. Pred nekaj dnevi so končno napovedali, da bo potrošniška verzija prišla na prodajne police v prvem četrtletju 2016.

Obeta se zanimiva prihodnost. Leta 2005 si skoraj nihče ni predstavljal, kako bo izgledal svet mobilne telefonije danes, ko le ta počasi, a vztrajno izpodriva osebne računalnike. Po dolgih letih sanjarjenja je sedaj virtualna resničnost na podobnem začetku. VR v najboljšem primeru ne bo nikoli izpodrinila resničnega življenja, bo pa omogočala dostop do življenjskih izkušenj in sanj, ki drugače ne bi bile dosegljive. Ali se ne bi vi želeli sprehoditi po Marsu ali pa postati vaš najljubši sci-fi junak?

Jernej Mirt razvija Viarbox, očala, ki vas popeljejo v navidezni svet.

shranjeno pod:
comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!
Najbolj brane novice