Vir slike: Pixabay
Register dejanskih lastnikov je baza podatkov, v kateri se zbirajo podatki o dejanskih lastnikih d.o.o. in drugih družb. Cilj je transparentnost lastniških struktur poslovnih subjektov in onemogočanje zlorab glede pranja denarja in financiranja terorizma. Kot dejanski lastnik se šteje vsako osebo, ki je končni lastnik poslovnega subjekta, ga nadzira ali kako drugače obvladuje, ali pa oseba, v imenu katere se izvaja transakcija.
Dejanske lastnike morajo v RDL vpisati pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije, razen nekaterih izjem, ter tuji skladi, tuje ustanove ali podobni subjekti tujega prava, ki poslujejo tako, da nastanejo davčne obveznosti v Republiki Sloveniji. Med drugim podatkov o dejanskih lastnikih v RDL ne vpišejo enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo (pri katerih je edini družbenik hkrati edini zastopnik družbe) ter neposredni in posredni proračunski uporabniki. Samostojni podjetniki in druge fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, podatkov o dejanskih lastnikih v RDL prav tako ne vpisujejo.
Do zdaj je bil dostop do tega registra javen, po novem pa imajo dostop do podatkov le zavezanci za izvajanje ukrepov za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma iz 4. člena ZPPDFT-2, organi odkrivanja in pregona, sodišča, preiskovalne komisije Državnega zbora RS ter nadzorni organi, fizične in pravne osebe, ki izkažejo upravičen interes, kot ga določa 51. in 51.a člen ZPPDFT-2. Dostop do podatkov omenjenim vlagateljem omogočen na podlagi vloge pri AJPES.
Sodba Sodišča EU že leta 2022 omejila javni dostop do registra dejanskih lastnikov
Čeprav nekateri morda vidijo omejitev dostopa do registra dejanskih lastnikov kot manever za skrivanje premoženja vplivnih posameznikov, je Sodišče Evropske unije o tem vprašanju svoje mnenje podalo že leta 2022 – in odločilo, da popoln javni vpogled v te podatke krši temeljne pravice.
Vir slike: Canva
“Po mnenju Sodišča dostop širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih pomeni resno poseganje v temeljni pravici do spoštovanja zasebnega življenja in do spoštovanja osebnih podatkov, določeni v členih 7 in 8 Listine,” so zapisali v izjavi za javnost. “Razkrite informacije namreč potencialno neomejenemu številu oseb omogočajo, da se seznanijo s premoženjskim in finančnim položajem dejanskega lastnika. Poleg tega potencialne posledice za zadevne osebe, ki jih povzroči morebitna zloraba njihovih osebnih podatkov, še zaostruje to, da se ti podatki po tem, ko je bil dostop do njih omogočen širši javnosti, lahko ne le prosto ogledajo, ampak tudi shranijo in razširjajo.”
Čeprav je cilj neomejenega javnega dostop, torej preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, upravičen in v javnem interesu, Sodišče meni, da popoln javni dostop ni nujen niti sorazmeren. Ureditev, ki je dostop v preteklosti že omogočala le pristojnim organom in osebam z izkazanim upravičenim interesom, je bila po presoji Sodišča manj invazivna in dovolj učinkovita.
Po izdaji direktive je spremembe glede dostopa uvedlo več držav članic. Irska, na primer, je uvedla zelo restriktiven pristop. Poleg dokazovanja sodelovanja pri preprečevanju, odkrivanju ali preiskovanju kaznivih dejanj pranja denarja ali financiranja terorizma in dokazovanja, da dostop do informacij služi temu namenu, mora biti podjetje, ki je predmet zahtevka za dostop, tudi povezano z osebami, obsojenimi (v Irski ali drugje) za kaznivo dejanje, povezano s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, ali imeti premoženje v tretji državi z visokim tveganjem.
V Italiji je vlada razveljavila določbe, ki so določale, da morajo biti informacije o dejanskih lastnikih na zahtevo in brez omejitev dostopne javnosti. Organi so poudarili, da je dostop do podatkov o dejanskih lastnikih pravnih oseb omejen le na osebe z ustreznim in razlikovalnim pravnim interesom, podobno kot je to določeno za dostop do podatkov in informacij o skrbniških skladih.
Vir: AJPES, Sodišče Evropske Unije
