Vendar so osnovna matematika, spoštovanje do številk, predvsem pa merjenje temeljna orodja, ki jih mora poznati vsak napredka želen posameznik. Poglejmo zakaj.
Na področju managementa je že dolgo znano, da lahko upravljaš zgolj tiste stvari, ki jih tudi meriš. Vsak profesionalen načrt napredka najprej potrebuje analizo izhodiščnega stanja, nato cilj ter začrtano pot in želeno hitrost napredka. Vsako subjektivno ocenjevanje je jalovo početje. Najprej zato, ker si je izjemno težko priznati resnico, pa tudi, ker so naši možgani v svojih spodobnostih še kako omejeni.
Številke opišejo (daleč najbolj) dejansko stanje, vse ostalo je ovinkarjenje in izogibanje bistvu. Ker številke razkrivajo resnico, se jih hkrati toliko bolj bojimo. Neprimerljivo lažje je živeti v laži kot si naliti čistega vina, kje smo – kaj šele meriti napredek, saj je ta bistveno bolj počasen, kot običajno pričakujemo in si želimo.
Pomembna zadeva, ki sem se je naučil v življenju je, da nam ne koristijo leta preučevanja, razmišljanja in načrtovanja, če se ne lotimo najtežjega – bistva; tistega bistva, ki je jasno merljivo in pokaže dejansko stanje oziroma napredek. Varanje samega sebe, da nekaj izboljšujemo, čeprav v resnici stagniramo na mestu, nima smisla. Nič nam ne pomaga, če preberemo sto knjig o tem, kako se riše, če se ne usedemo in začnemo risati.
Takoj za prvo tezo, da je merjenje nujno v življenju za spremljanje napredka, pridemo do druge teze, ki pravi, da je izjemno pomembno, kaj merimo. Lahko merimo, koliko knjig o risanju smo prebrali, vendar je to povsem neprimerljivo s časom, porabljenim za dejansko risanje. Tona teorije je neprimerljiva z gramom prakse. Na tej točki se lahko dotaknemo tudi dejstva, da je v znanju moč (hitrejšega napredka) in tako imamo na vsakem področju življenja tiste bistvene stvari, ki jih moramo meriti ter potem še vse tiste, ki so drugotnega pomena ali mogoče celo nepomembne. Z varljivimi metrikami (neznanje) si lahko lažemo, kako trdo garamo proti cilju, v resnici pa izbiramo lažjo pot, ki ne vodi do rezultatov.
Neznanje lahko vodi celo do lažnega prepričanja, da napredujemo. Primer je tehtnica. Veliko ljudi se ob nekajdnevnem stradanju veseli, da so izgubili nekaj kilogramov, v resnici pa so naredili svojemu telesu več škode kot koristi. Izgubljena voda in mišična masa sta nerealen prikaz fiktivnega napredka. Torej vedno potrebujemo pravo kombinacijo metrik, ki odražajo dejanski napredek – tako v osebnem življenju kot tudi na poslovnem področju.
- V podjetju je tako zelo kilav direktor, ki spremlja zgolj stanje na transakcijskem računu ter dobiček tik pred koncem leta, če bo potrebno kaj prikriti. Ob vsej znanosti, ki obstaja, kako spremljati napredek posla, tako s finančnega vidika kot tudi kupcev in drugih poslovnih funkcij, je žalostno, da kdo krmari poslovno ladjo s skrajno omejenimi podatki. Tako pridemo do naslednjega dejstva, in sicer, da je uspešno nastavljen sistem merjenja napredka pomembna prednost v življenju, saj omogoča učenje, to pa pomeni hitrejši napredek. Samo s pravimi metrikami lahko ugotovimo, kateri pristopi vodijo k hitrejšemu napredku in kateri mogoče celo k nazadovanju.
Prav je tako, da v življenju vzljubimo ljubezen do številk in merjenja – v poslovnem in osebnem življenju. Le na ta način si priznamo dejansko stanje, v katerem se nahajamo, pridobimo mnogo znanja, ki omogoča napredek, obenem pa lahko celo sami razvijemo novo znanje, s tem, ko merimo napredek lastnih inovativnih pristopov. Številke so tiste, ki pokažejo, da ne mešamo megle, temveč kujemo rezultate. Ko pridemo do številk, se vsi “nakladači” razbežijo.
Na poslovnem področju ne bi v današnjem času priporočal prav nobenemu, da se gre podjetništvo, če ne pozna svojih metrik poslovanja (in jih tudi redno spremlja – t. i. KPI); tako z vidika podjetniških financ kot tudi specifičnih metrik, ki se nanašajo na panogo, v kateri podjetnik posluje. Krmarjenje posla v današnjem času zgolj na podlagi intuicije je kot vožnja po avtocesti z zavezanimi očmi. Metoda vitkega podjetja lepo govori o tem, da je podjetništvo v resnici oblika managementa. Če želimo managirati, moramo meriti.
Na področju osebnega razvoja pa obstaja pet temeljnih področij, kjer bi vsakomur priporočil redno merjenje, z namenom, da ugotovite vaše stanje, začnete pridobivati znanje, si zastavite cilje ter nato napredujete. Opozoril bi seveda na to, da ostaja velika verjetnost prvotnega razočaranja, ko ugotovimo realno stanje. Naša psihologija delovanja vodi k temu, da sebe pogosto opišemo bistveno boljše, kot je dejansko stanje. Zato se tudi tako radi izogibamo merjenju. Prej kot si priznamo resnico, hitreje lahko napredujemo; pogosto nas že resnica sama motivira k delovanju.
Pet področij, kjer vam priporočam merjenje: zdravje, denar, partnerstvo, učenje in nadzor nad umom.
Vir: Blaž Kos
————————————————————————————————————————-
Želite izvedeti več? Vprašajte na forumu! Ste že naš oboževalec na Facebooku? Dodajte nas!
