Intervju z Aleksandro Radosavac, Furam zase: Ko podjetništvo sreča osebno vizijo

Z Aleksandro smo se pogovarjali o njenih začetkih, izzivih, ki jih prinašata materinstvo in podjetništvo, ter o njeni miselnosti, ki ji pomaga ohranjati motivacijo tudi, ko ne gre vse po načrtih.

Kaj vas je navdihnilo, da ste začeli s Furam zase, in kako je vaša izkušnja v kolesarski industriji vplivala na to odločitev?

Ko se s kom pogovarjam o tem, od kod in kako sem prišla do tega, da sem začela svoj posel z nogavicami, se občasno ozrem nazaj. Že med študijem, ko sem delala v trgovini s športno opremo, sem kdaj pa kdaj pomislila, da bi nekoč imela svojo trgovino ali pa svojo blagovno znamko z oblačili. Po koncu študija sem odprla s.p., da sem lahko nadaljevala z deli, ki sem jih opravljala kot študentka. Takrat se mi je misel, da bi enkrat imela svoje podjetje, torej da ne bi več samo opravljala del za druge, zdela nekaj nedosegljivega.

Potem pa je prišla porodniška. Imela sem zaposlitev za nedoločen čas v kolesarski trgovini, moj delovnik je bil od 8. do 16. ure oziroma popoldne med 10. in 18. uro. Toda misel, da nihče od naju s partnerjem ne bo mogel hoditi po otroke v vrtec, me je spodbudila k razmišljanju, da moram najti rešitev. Edina pametna rešitev, na katero sem pomislila, je bila, da grem na svoje.

Partnerju sem idejo predstavila kot nekaj malega za zraven, v primeru, da ne bi uspela, pa bi te nogavice naslednjih nekaj let delila za Miklavža.

V tistem času mi je (nekdanji) kolega predlagal, da skupaj odpreva funkcionalno telovadnico in bar. Sama sem bila že osem let vaditeljica skupinskih vadb, hkrati pa sem več let delala v različnih barih, zato sem na predlog pristala, saj sem videla v tem priložnost za redno plačo.

Med piljenjem ideje za telovadnico in bar pa sem se že poigravala z mislijo, ki sem jo zaupala tudi partnerju – da bi svoj regres za leto 2021 vložila v nakup 200 parov nogavic. Partnerju sem idejo predstavila kot nekaj malega za zraven, v primeru, da ne bi uspela, pa bi te nogavice naslednjih nekaj let delila za Miklavža.

Pa sem poskusila …

Je bil kakšen poseben trenutek, ko ste vedeli, da je podjetništvo prava pot za vas?

Da bi rekla: »Ja, takrat pa sem vedela, da je to to …« – ne, tega posebnega trenutka ni bilo. Zadnje čase pa, ko intenzivno delam tudi na sebi, vse bolj ugotavljam, da zame preprosto ni druge poti. Ne maram, da mi kdo govori, kaj in kako naj delam, kdaj moram biti na določenem mestu ali kako naj se pogovarjam z drugimi. Ali da nekdo ne sprejme moje direktnosti in iskrenosti. V svojem poslu te stvari lažje obvladujem in lažje sem to, kar sem.

Vsak podjetnik se sooča z izzivi. Lahko delite kakšno napako, ki ste jo naredili na začetku, in kaj ste se iz nje naučili?

Nogavice so ključni del portfelja blagovne znamke Furam zase. Foto: Sergej Radosavac

Hja … danes bi rekla, da je bila verjetno največja napaka to, da ima blagovna znamka slovensko ime. Ne da bi se ga sramovala – daleč od tega, saj je v Sloveniji odlično sprejeto. Izziv pa imam pri širitvi na tuje trge, saj ime #furamzase v drugih jezikih ne pomeni nič. Lažje bi bilo z angleškim imenom, ampak zdaj smo, kjer smo … Vem pa, da bom našla rešitev, s katero se bom tudi sama dobro počutila.

Če pogledate nazaj, bi v prvih korakih Furam zase kaj naredili drugače ?

Čeprav sem ravno omenila slovensko ime blagovne znamke, ne vem, če bi to spremenila. Kaj bi naredila drugače? Mogoče bi se prej začela finančno opismenjevati in pridobivati znanje s področja podjetništva. Si pa ob vseh spodrsljajih in izzivih velikokrat rečem, da je že moralo biti tako kot je (bilo).

Med porodniško ste vodili več projektov. Kdaj ste ugotovili, da se morate osredotočiti na en posel, in kako je ta odločitev vplivala na vašo podjetniško pot?

Spomladi 2022, ko je bil Furam zase ‘star’ slabo leto in telovadnica z barom dobrega pol leta, sem se pridružila podjetniškemu inkubatorju Kovačnica v Kranju. Eden od mentorjev mi je takrat rekel: ‘Aleksandra, zapri gym in se osredotoči na Furam zase – storitev lahko širiš le do neke mere, medtem ko produkti omogočajo neskončno širitev.’ Moja prva misel je bila: ‘Kaj je s tabo? Ni šanse, ne morem živeti od štumfov.’

Kaj bi naredila drugače? Mogoče bi se prej začela finančno opismenjevati in pridobivati znanje s področja podjetništva.

Jeseni istega leta sta otroka začela hoditi v vrtec, kar je zame pomenilo, da ju zaradi vodenja vadb skoraj nisem videla. Po mesecih, ko sem se vrtela med vadbami, barom, nogavicami in varstvom otrok, sem 14. aprila 2023 v eni uri napisala odpoved pogodbe o najemu prostora za gym in bar ter se odločila, da nadaljujem samo s Furam zase. Zanimivo je bilo opazovati reakcije okolice: ‘A ne gre?’ ali ‘Se ne splača?’ Šele ko sem razložila, da sem na prvo mesto postavila družino, so nekateri začeli gledati drugače. Le malokdo ve, da sem si ob odprtju telovadnice obljubila, da ne bom dopustila, da bi mi posel razdrl družino.

Odločitev je prinesla precejšnjo streznitev glede financ in občutek izgorelosti, a danes na to gledam s hvaležnostjo – brez tega ne bi pripeljala niti sebe niti posla do točke, kjer sem danes. Tudi partnerstvo je bilo postavljeno pred veliko preizkušnjo, a zavedava se prednosti, če podjetje uspešno posluje še naprej.

Trg za kolesarsko opremo in športna oblačila je precej konkurenčen. Kako vam je uspelo ustvariti nišo za Furam zase in kakšen nasvet bi dali podjetnikom, ki želijo uspeti na nasičenem trgu?

Kot sem že omenila, na začetku sploh nisem razmišljala o tem, kako bom prodrla na trg, saj sem razmišljala, kdo od kolegov me oziroma naju bo pripravljen podpreti s prvimi nakupi. Preden sem prodala prve nogavice, sem se bolj ukvarjala s samim imenom blagovne znamke in ko mi je kliknilo, da bo »furam zase«, sem v glavi že imela zgodbo, ki bo stala za blagovno znamko. Danes se mi zdi, da je poleg kakovosti zgodba tista, ki prodaja.

Kako pomembna je za vas osebna blagovna znamka, tako kot podjetnica kot mama? Kako se vaša osebnost izraža v vaši blagovni znamki?

Na slovenskih kolesarskih in drugih športnih prireditvah so obraz Furam zase vsi člani družine Radosavac.

Velikokrat me v podjetniških krogih, kot so podjetniški zajtrki in inkubatorji, opozarjajo, da bom nekoč morala ločiti svoj obraz od blagovne znamke. Dolgoročno morda res, vendar trenutno s svojo pojavo in energijo ne gradim le podjetja, ampak tudi skupnost, ki mi je kot ‘one-woman band’ izjemno pomembna. Ta skupnost mi pomaga pri oblikovanju kolekcij, dopolnjevanju ponudbe, podaja mi povratne informacije, ideje, podporo in nenazadnje tudi konstruktivno kritiko.

Res pa je, da ko pridem na dogodke, je prvo vprašanje pogosto: ‘Kje sta pa tamaledva?’ ali ‘Kje je Nejc?’ Tako da je primarno resda moj obraz tisti, ki predstavlja znamko, sekundarno pa za blagovno znamko stoji podoba cele družine.

Moja osebnost se v blagovni znamki zagotovo odraža v barvah in vzorcih na nogavicah, v novi jesensko-zimski kolekciji pa sem na majice dodala tudi nekaj svoje direktnosti in iskrenosti – gre za majice z napisom ‘Brigi se zase’.

Kakšen nasvet bi dali podjetnikom, ki gradijo svojo osebno blagovno znamko?

Bodi to kar si! S svojo energijo in iskrenostjo boš k sebi priklical/-a ravno take stranke in simpatizerje, kot jih potrebuješ. Seveda je tudi dobro malo vedeti, kdo je tvoja ciljna publika. 

Kot mama dvojčkov, kako vam uspe uskladiti svoj posel, družinsko življenje in čas zase? Kakšni so vaši nasveti za druge podjetnice-mame?

Mi ne uspe! (smeh) Velika zahvala gre partnerju, ki je moja finančna opora, ter njegovim staršem, ki z razumevanjem in podporo prevzamejo varstvo otrok, ko to potrebujem. Decembra lani sem izgorela in dobesedno obležala, kar me je privedlo do pomembnega spoznanja – del tega sem začutila že kmalu po rojstvu otrok, ko so mi vsi govorili, kako imava ‘skulirane’ otroke, a vseeno …

Moj najpomembnejši nasvet je: poslušaj sebe in svoje telo. Srečna mama – srečni otroci, ali kot jaz pravim, srečna jaz – uspešni posli.

Moj najpomembnejši nasvet je: poslušaj sebe in svoje telo. Srečna mama – srečni otroci, ali kot jaz pravim, srečna jaz – uspešni posli. Če čutiš, da bi nekaj dni preprosto ležal/-a na kavču – daj! Če te vleče v hribe – pojdi! Delo bo počakalo. Dokazano je, da med gibanjem razmišljamo trezneje in bolj razumno; večina mojih kolekcij, urnikov in mailov se je sestavila na terenu. Seveda je res, da se nekatere stvari preprosto morajo urediti v pisarni za računalnikom, a pride tudi tak dan, teden ali vikend, ko z veseljem sedim za ekranom – če ne prej, takrat, ko teče voda v grlo.

Kako si organizirate dan ali teden, da še vedno »furate zase« in si vzamete čas zase?

Aleksandra ima pravilo, da si en dan v dnevu vzame zase – med športom razvija ideje in “spiše” marsikatero objavo za družbena omrežja.

Z izgorelostjo sem končno dojela, da potrebujem čas zase. Zame to pomeni ukvarjanje s športom in miren začetek dneva. Zjutraj, ko vstanem, najprej peljem otroke v vrtec, nato pa se vrnem domov, da zresetiram jutranji kaos, hitenje in občasno živčnost, ki nastane zaradi ‘bojev’ pri pakiranju otrok. Včasih malo meditiram ali grem odteči nekaj kilometrov, pojem zajtrk, ob katerem si naredim dnevni plan, nato pa počasi odidem v pisarno ali na sestanke. Vsaj enkrat na teden v urnik vključim tudi trening za moč, saj vem, kako pomembno vpliva na moje počutje, in nenazadnje, kaj dobra fizična pripravljenost pomeni v primeru kakšnega padca na kolesu.

S septembrom sem ponovno uvedla staro rutino, ki je v zadnjem letu malo zamrla – enkrat tedensko si med tednom vzamem prost dan, ki ga izkoristim za kolesarjenje ali pohodništvo. Najlepše pri tem je, da lahko rečem, da je to del mojega dela, saj se med gibanjem rojevajo ideje za družbena omrežja, nove kolekcije, lažje odgovarjam na e-maile …

Vaši izdelki predstavljajo opomnik, da delamo stvari zase. Kako to sporočilo komunicirate strankam in kakšno vlogo so družbena omrežja igrala pri gradnji Furam zase?

Ja, predstavljajo opomnik, ki ga seveda kdaj pa kdaj tudi spregledamo oz. nanj pozabimo. Tudi jaz. Sporočila zadnje čase ne komuniciram preveč, vsaj ne preko družabnih omrežij, ker mi preprosto ne znese ali pa imam 1000 drugih stvari še za povedati.

S septembrom sem ponovno uvedla staro rutino, ki je v zadnjem letu malo zamrla – enkrat tedensko si med tednom vzamem prost dan, ki ga izkoristim za kolesarjenje ali pohodništvo.

Sporočilo znamke imam napisano na vseh zahvalnih lističih, ki jih priložim paketom spletnih naročil. Na dogodkih, kjer sem prisotna s promo šotorom, se pogosto pogovarjamo o tem, kako pomembno je, da ne živimo samo za dokazovanje drugim in hiter življenjski tempo, temveč se večkrat spomnimo, zakaj in za koga sploh delamo, kar delamo.

Katere strategije so se vam najbolje obnesle pri uporabi družbenih omrežij za povezovanje s strankami?

Neke začrtane strategije nimam. Izhajam iz sebe in tako z veseljem vedno vrnem odziv, tako pri komentarjih kot pri zasebnih sporočilih. Sicer pa skupnost in odnos/zaupanje gradim s pomočjo organskega marketinga, o katerem sem se veliko naučila v spletni šoli Katje Breznik Stjepčević.

Furam zase se je začel z nogavicami, a prihajajo tudi novi izdelki. Lahko razkrijete kakšne prihajajoče novosti ali ideje, ki so v pripravi? Kako težko je nuditi slovenske izdelke, najti slovenske dobavitelje in ostati cenovno konkurenčen v globalni tekstilni industriji?

Novosti ja … idej in želja je ogromno, a včasih je treba narediti tudi korak nazaj. Poleg nogavic imamo na spletnih policah tudi majice, puloverje, kape s šiltom, tanke trakove, ki so primerni za pod čelado itd. Letos poleti sem prvič odprla prednaročila za kolesarske drese, s katerimi sem se ukvarjala dve leti – zamenjala sem šest slovenskih proizvajalcev, plačala za številne vzorce, opravila sestanke, eni bolj, drugi manj uspešni … Za leto 2025 sem želela lansirati še merino majice in kolekcijo oblačil za cestne kolesarje.

Potem pa je prišla ena sreda (pred 14 dnevi) in moja impulzivna odločitev, da bom zaenkrat zaključila projekte s tehničnimi oblačili. Vse skupaj mi je vzelo preveč časa in predvsem denarja, s tem da še danes nimam v roki takšnega MTB dresa, kot sem si ga zamislila. Ugotovila sem, da z vsemi produkti trenutno ne morem iti skozi tak postopek, saj na to preprosto nisem pripravljena, še najmanj finančno.

Slovenski dobavitelji imajo zame nekaj pomembnih prednosti in en velik minus.

Tako zdaj pripravljam načrt za leto 2025, kako se z nogavicami predstaviti tujini. Slovenski dobavitelji imajo zame nekaj pomembnih prednosti in en velik minus. Plusi so komunikacija, hitri popravki vzorcev v roku enega tedna, prilagodljivost pri naročilih manjših količin posameznih artiklov … Velik minus pa so nabavne cene artiklov, kar je pri grajenju posla pomemben faktor. Počasi začenjam razumeti, zakaj vsi tehnična oblačila delajo v tujini, da o dostopu do materialov sploh ne govorim.

Aleksandra pravi, da če imaš željo in idejo, naredi vse, da jo uresničiš.

Kakšna je vaša vizija za Furam zase v prihodnjih nekaj letih?

Biti blagovna znamka s širšim naborom kolesarskih oblačil, predvsem za gorske kolesarje, ki je poznana po Evropi. 

Če bi se lahko vrnili na začetek Furam zase, kakšen nasvet bi dali sami sebi?

Če imaš željo in idejo, naredi vse, da jo uresničiš. You can do it!

Katera je največja lekcija, ki ste se je naučili, in bi jo po vašem mnenju moral poznati vsak nov podjetnik?

Pred dnevi sem pričela brati knjigo Odgovor avtorjev Allana in Barbare Pease in in našla sem se v eni izmed povedi: »Ne dovolite, da vas ljudje, ki so obupali nad svojimi sanjami, odvrnejo od vaših.« Delaj na tej miselnosti in obkroži se s pozitivnimi ljudmi, saj so dvomi in negativne besede bližnjih in znancev velikokrat tisti, ki včasih še v tebi zbudijo dvom ali pa ti jemljejo energijo, voljo ter čas za razmišljanje, ki ga potrebuješ za druge stvari v življenju.

Kaj vas motivira v težkih trenutkih in kako ohranjate navdih za nadaljnji razvoj svojega posla?

Verjamem vase in vem, da sem sposobna izpeljati, kar si zamislim. Se pa hkrati zavedam, da je včasih treba stopiti nazaj in kakšni stvari reči »ne«. Ni vedno lahko, ampak z malo vaje pri stvareh, ki me ne pokličejo, vedno lažje rečem NE.

Verjamem vase in vem, da sem sposobna izpeljati, kar si zamislim. Se pa hkrati zavedam, da je včasih treba stopiti nazaj in kakšni stvari reči »ne«.

Navdih običajno počakam, da pride sam, z nobeno stvarjo ne hitim. Počakam, da posamezni segmenti v poslu napredujejo do točke, ko je čas za razmislek ‘kako in kam naprej’. Pri dizajnih mi denimo pogosto teče voda v grlo z datumi, a sem se naučila, da moram ostati mirna. Vem, da bo prišel trenutek, ko bo ‘kliknilo’ in bodo ideje kar letele ena za drugo. Če pa se ne zgodi, si rečem, da morda še ni pravi čas za to.

Ali imate kakšen moto ali filozofijo, ki vas vodi pri poslovnem in osebnem življenju?

Jih je kar nekaj. (smeh) Če omenim tiste, na katere največkrat pomislim, so to:

• FURAM ZASE!
• Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. 
• Življenje mi naloži, kolikor sem sposobna prenesti.
• Življenje se začne tam, kjer se konča moja cona udobja.