Kako se širiti v tujino, smo vprašali mlade podjetnike

»Oba trga, tako Hrvaška kot Srbija sta se izkazala kot trga z ogromno potenciala,« pravi Ana Suban iz podjetja Silux.si, ki skupaj z bratom Irenejem prek spletne trgovine ponujata avtodele. Sogovornica pravi, da je Hrvaška precej podobna Sloveniji, tako po kupni moči, nakupovalnih navadah kot tudi kulturi.

V mestih ozaveščeni o spletnih nakupih

»V Srbiji so določene razlike glede samih nakupovalnih navad, predvsem v izven mestnih predelih, kjer ljudje dejansko še niso toliko seznanjeni s samim spletnim nakupovanjem, medtem ko v mestih ni razlik in kupci precej kupujejo prek spleta ter tudi zaupajo tovrstnemu načinu nakupovanja,« dodaja pa, da je sicer kupna moč v Srbiji nekoliko manjša kot v Sloveniji, a ne opažajo posebnih razlik.

Dober glas je vreden največ

Negativnih izkušenj glede zaupanja in odprtosti do tujih podjetjih nimajo. »Težko bi rekla, da nam bolj zaupajo kot nekemu lokalnemu podjetju. Mislim, da smo si kar vsi enakovredni na trgu, trg je odprt, in vsak, pa naj bo to lokalno ali tuje podjetje, si mora prizadevati za čim bolj kakovostno in dobro opravljeno delo oziroma storitev. Tako si sčasoma tudi pridobiš zaupanje v samo podjetje, dober glas namreč seže daleč in je dejansko največ vreden,« pravi Subanova.

Za hrvaški in italijanski trg trenutno delajo iz slovenske poslovalnice – njihova ekipa se javlja na telefonske klice iz omenjenih držav, paketi pa se odpremijo v njihovem skladišču in prek dostavne službe potujejo do kupcev v Hrvaško in Italijo. »Pri srbskem trgu je nekoliko drugače, imamo zaposlene ´lokalce´, ki v Beogradu sprejemajo naročila, prav tako pakiranje poteka v Srbiji in se potem prek srbske dostavne službe dostavi naročeno blago kupcem v Srbiji,« dodaja.

Doma varnost in domačnost, v tujini pa izzivi in negotovost

»V Sloveniji se radi pošalimo, da smo tako majhni, da vsak vsakega pozna in ravno to nam verjetno daje nek občutek varnosti in domačnosti,« pravi Luka Stanovnik iz podjetja BrightVisuals. Ravno zato tujina, meni, predstavlja nekakšen izziv in negotovost. »Mi pri svojem poslovanju preko mreženja poizkušamo zapolniti ta razmak in tudi tujino narediti prijetno, domačo,« dodaja.

Do vsake osebe na svetu nas loči le šest korakov

»Vedno, ko pridemo v novo državo, poizkusimo najprej preko ljudi, ki jih že poznamo, priti do tistih, ki tam živijo, preko njih pa čim prej spoznati potencialna vozlišča v družbi,« izpostavi pa še teorijo Six Degrees of Separation, po kateri imamo do vsake osebe na svetu največ šest korakov. »Številka šest se zaradi družbenih omrežij še zmanjšuje. In to v praksi pomeni, da se Slovenija v tem smislu ne razlikuje kaj prav dosti od tujine,« dodaja.

Poudarek na pridobivanju in ohranjanju zaupanja

Vozlišča jim predstavljajo coworking prostori, meetupi, podjetja, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo kot oni, investitorji in vplivni ljudje v družbi. »Od tu naprej pa so vrata in možnosti odprte, seveda pa je še vedno potrebno tako kot v Sloveniji izjemno veliko delati na pridobivanju in ohranjanju zaupanja, inovativnosti in kakovosti produkta oziroma storitve,« dodaja Stanovnik.

Če ne poznaš tujega trga, greš v neznano

»Nevarnost obstaja, če greš na trg, ki ga ne poznaš, niti ne zakonodaje. Greš v neznano,« pravi Alen Marić iz podjetja Woodway, ki je skupaj z ženo Anjo prejel naziv Mladi podjetnik leta 2015. Par je trenutno v iskanju dobrega partnerja za Hrvaško, ponudb oziroma povpraševanj je veliko, a vsi niso primerni za tak posel.

»Od zadnjih 15 interesentov se pogovarjava le še z dvema. Iščeš dobrega partnerja, s katerim želiš zgodbo graditi za daljši čas, ne pa le uspeti za dva meseca. To lahko blagovni znamki naredi veliko škodo,« pravi Alen.

Franšiza tudi nekaj stane

Od vsakega, ki odda povpraševanje za franšizo, zahtevata obširen življenjepis. S tistimi, ki predhodnih tovrstnih izkušenj nimajo, ne želita sodelovati. »Želiva, da je to nekdo z izkušnjami,« pojasnjuje.

Opažata, da se mnogi ne zavedajo, da franšiza tudi nekaj stane, v njunem primeru od 30 do 50 tisoč evrov. »Pri mnogih je to presenečenje, saj menijo, da je dovolj, da se javijo in da mi vse financiramo.«

Nekateri informacij ne želijo deliti

Pred vstopom na Hrvaško sta sicer iskala informacije pri nekaterih slovenskih podjetjih, a kaj koristnega nista izvedela. »Neradi delijo te informacije. Ne vem, zakaj.« Ob predhodni pridobitvi ustreznih informacij bi bil njihov vstop zagotovo lažji, predvsem pa ne zamuden. »Vsakič znova smo ugotovili, da moramo še nekaj dodati, zato se je otvoritev zavlekla za dober mesec.« Je pa bil zato začetek na Danskem precej lažji, ker je franšizij vedel, kaj je potrebno postoriti, saj je imel izkušnje iz preteklih poslov.

»Na Hrvaškem ni velikih razlik, sploh Umag, kjer so kupci večinoma turisti. Jeseni bomo začeli še v Zagrebu, kjer bomo ciljali bolj na lokalce,« kot pravi, bo štart primerljiv z Ljubljano. Prvo poslovalnico bodo odprli v starem mestnem jedru, kjer bodo poleg lokalcev ciljali še na turiste, ki so »bolj impulzivni kupci«.

»Čez čas bomo šli še v kakšen večji nakupovalni center, ki bo na voljo le lokalcem,« bodo pa morda del programa prilagodili in vključili tudi hrvaške oblikovalce. Sicer pa, kot pravi sogovornik, se za celotno Hrvaško dogovarjajo, da bi razvili poseben sistem, nekakšno kombinacijo lastne širitve s franšizo.

Kako vstopiti v tujino?

O izkušnjah ob širitvi v tujino smo povprašali tudi ekipo Malinca. Ekipa je ravno pred kratkim vstopila na hrvaški trg, na vstop so se pripravljale približno štiri mesece. »Sprva je treba narediti raziskavo trga, če je ta uspešna, pa sledi priprava strategije vstopa na trg, ki mora vključevati predvsem dober marketinški in finančni plan ter iskanje ekipe oziroma izobraževanje obstoječe ekipe,« pravi Kramerjeva.

Malince brez plana B

»Nismo naredile plana B, ker je bil vložek v širitev majhen, saj smo začele s počasno širitvijo. Če je vložek v širitev na tuj trg velik, je nujno narediti plan B oziroma možne rešitve, če obstoječa strategija ne bo učinkovita,« svetuje sogovornica.