Tehnološki industriji se zdijo patenti intelektualne lastnine velika nadloga in zaviralec razvoja. Nasprotujejo namreč astronomskim odškodninam, ki jih morajo plačevati zaradi kršenja patentnih pravic inovatorskih podjetij in sicer zaradi uporabe široko razširjenih tehnoloških rešitev (Microsoft je moral plačati 1.52 milijarde dolarjev podjetju Alcatel-Lucent kot odškodnino zaradi prisvojitve dveh s patenti zaščitenih tehnoloških rešitev na področju mp3 glasbe, na podlagi sodbe zveznega sodišča v San Diegu).
Družbam, ki se pojavijo s svojimi patentnimi zahtevami šele, ko je zaščitena tehnologija postala splošno razširjena, pravijo na tehnološki strani ˝patentni zajedalci˝, saj po prepričanju tehnološke industrije upočasnjujejo razvoj novih tehnoloških rešitev in posledično tudi gospodarsko rast. Zato se zavzemajo za zmanjšanje patentnih tarif inovatorjev in bolj strogo presojanje glede upravičenosti patentne zaščite v določenih primerih.
Na drugi strani so pa farmacevtska in biotehnološka podjetja, ki obstoječo ureditev na področju patetentiranja močno zagovarjajo, saj razvoj novih rešitev na teh področjih traja leta oz. desetletja, kar pomeni tudi primerno visoke stroške razvoja. Za to stran ameriške visokotehnološke industrije torej patenti pomenijo življenjsko pomembno zagotovilo zaslužka.
Ta razlika med obema stranema se lepo odraža tudi na sodiščih, kjer tehnološka podjetja večinoma nastopajo v vlogi kršilcev patentov oziroma obtožencev, farmacevtska in biotehnološka pa v vlogi oškodovancev.
Boj med obema stranema se seli v ameriški kongres, kjer bosta obe hiši- predstavniški dom in senat, sprejemali določene zakone na področju patentne zaščite. Velja pripomniti, da farmacevtski-biotehnološki industriji v ˝demokratskem˝ kongresu slabo kaže, saj se je v preteklosti močno zanašala na republikance.
Spremembe na tem področju so nujne, morda upiranje farmacevtske industrije, ki med drugim v končni fazi upa na Bushev veto, vse skupaj samo še pospešuje.
Vir: Venturebeat
