Novomeščanka želi Newyorčanom streči ajdove žgance in kislo zelje

Avtor Maruša Žibert — 21.04.2015
Komentiraj!
Ameriško obarvana zgodba Novomeščanke Maje Kumelj se je začela leta 2009, ko je odšla v New York, da doživi mesto in si nabere izkušnje kot vizažistka. Čas je Majo pripeljal nazaj do njene ljubezni, kulinarike in do sanj o slovenski restavraciji onstran luže.
Novomeščanka želi Newyorčanom streči ajdove žgance in kislo zelje

Novomeščanka Maja je leta 2009 odšla v New York (Vir slike: osebni arhiv).

Maja je med študijem na NTF, smer grafični oblikovalec, ki se ga je lotila po opustitvi študija primerjalne književnosti in literarne teorije, dobila ponudbo za delo v New Yorku, kot varuška. »Odločila sem se, da grem. Nameravala sem se vrniti po treh mesecih. Enkrat se živi. Mislila sem si, da lahko še vedno najdem službo v pisarni, ponudbe za New York pa verjetno ne dobim nikoli več.«

Od make-up artistke, varstva otrok do dela v gostinstvu

Službo si je našla kot varuška v predmestju New Yorka, pri Slovenki, obenem pa bila prepričana, da se bo New Yorku lahko predstavila tudi kot vizažistka (Maja je izšolana make-up artistka), a je bilo delo v takšnem obsegu, da bi lahko normalno živela, težko dobiti. »Treba je začeti počasi. Potrebuješ portfolio, veliko delaš brez plačila oziroma so plačilo slike.« Veliki met ji je sicer uspel, ko jo je agencija RED NYC želela za hišno vizažistko, a je morala delo zaradi selitve v Georgio odkloniti.

Pozneje je službo pri Slovenki opustila in odšla na svoje. Ameriška prijateljica Grace Love, sicer pevka, jo je povabila, naj živi z njo, vse dokler si finančno ne opomore. Priskočila ji je na pomoč tudi pri iskanju službe in jo dobila v italijanskem sendvič shopu, kjer je delala tudi prijateljica. Med vikendi je še vedno delala kot make-up artistka.

»Make-upa v vseh treh mesecih nisem delala, vsaj ne službeno. Na dan izselitve iz hiše, kjer sem bila varuška, sem spoznala fanta, zdaj moža in se pozneje, ko so stvari postale resne, odločila, da se vrnem. Po treh mesecih sem namreč morala kot turistka zapustiti ZDA. Ko sem se vrnila, sem imela s seboj več denarja in se lahko poleg dodatnega dela v gostinstvu bolj posvetila make-up delu.«

V New Yorku delo inšpekcij odpoveduje

Glede dela pravi, da je vse odvisno, kje živiš (z vidika ne-urejenosti imigracijskega statusa): »V New Yorku je lažje dobiti delo na črno, tako da sem lahko delala v restavracijah, sendvič shopih, kavarnah. Za delo z make-upom tudi ni nobenih omejitev, delaš samostojno, neodvisno in se sam dogovarjaš.« A ker je morala poskrbeti za vsaj redni finančni priliv, je za nekaj mesecev dala na stran projekte povezane z make-upom in se posvetila delu v gostinstvu. »Šele ko sem imela dovolj strank in projektov za make-up in sem začela dejansko služiti – pred tem sem delo večinoma opravila v zameno za printe za portfolio -, sem se lahko posvetila le make-upu

Izkušnje iz New Yorka ji niso nič pomagale

Maji se je življenje popolnoma obrnilo na glavo, ko sta se z možem preselila v Georgio. Tja sta šla zaradi njegove službe, a novi dom je Novomeščanki prinesel kar nekaj težav. »O modni industriji in s tem možnostih za make-up tam ni bilo ne duha ne sluha.« Make-up projekte je dala na stran in se vsake tri mesece vračala domov, saj ni imela urejenega delovnega dovoljenja. Zaposlitve, kljub bogatim izkušnjam v New Yorku, ni uspela dobiti.

V Georgi je tudi sicer popolnoma drugačna zgodba kot v New Yorku: »Ta je tako velik, da inšpekcija niti ne preverja, ali imajo zaposleni v gostinstvu dovoljenja. Drugod te nihče noče zaposliti, ker nimaš "social security", torej ne moreš legalno delati v ZDA.« K sreči sta oba lahko živela z eno plačo, saj so v ZDA veliko boljše, zlasti za inženirje, kot je njen mož.

V Georgi se ji je življenje popolnoma ustavilo

Maji je prosti čas, ki ga je imela na pretek, počasi že načenjal živce: »Življenje se mi je popolnoma ustavilo. Brez papirjev nisem smela voziti niti avtomobila. Nikogar nisem poznala, nisem niti imela možnosti spoznavanja ljudi, saj se nisem gibala v krogih, kjer se ljudje povezujejo – običajno je to šola ali služba. Grozno je bilo, zame še posebej, ker sem zelo družaben človek.«

Teniško društvo ji je odprlo nova vrata

Čas si je krajšala s kuho, tudi ameriško, se posvetila hobijem in razmišljala, kako jih unovčiti v posel. Pozneje je začela še peči, delala je Cake popse, napisala tudi video navodila za Slovence. Pot jo je pripeljala do včlanitve v teniško društvo, kjer je spoznala cel kup starejših premožnih žensk. Na dan tekem so ponavadi pripravile prigrizke, nato pa je nekoč s seboj prinesla svoje cake popse. Sledila je zadolžitev za vso vnaprejšnjo pripravo hrane. »Začela sem dobivati naročila za cake popse, torte in ostale slaščice. Tako sem se začela ukvarjati s peko in prodajo svojih dobrot, tudi slovenskih

Zaradi njenih pasjih piškotkov so psi skorajda znoreli

Pozneje sta se z možem odločila, da se vrneta v New York, v Brooklyn. Takrat je nastopil njen čas. Ponovno je začela z delom v restavraciji, v kateri je delala pred štirimi leti. Začela je tudi s peko pasjih priboljškov, ki jih je na sprehodih s svojima dvema psičkama nesla v park na pasja druženja: »Psi so skoraj znoreli, lastniki pa so jih začeli kupovati (smeh). Med pogovorom smo prišli do tega, da pečem tudi za ljudi, tako da sem dobila še naročila za torte, pite, tudi štrudelj.«

Zdravstveno stanje skorajda uničilo njene sanje

Njena zgodba je polna vzponov in padcev: »Dolgo časa sem si želela postati glavni kuhar, a sem v času, ko sem delala v trgovini s pitami, dobila sindrom karpalnega tunela. Prsti na roki so začeli mrtvičiti in me boleti.« Napredovanje je nekako ustavila z opornicami, tako da so roke nekoliko počivale. Iz kuhinje se je premestila na delovno mesto, ki je obsegalo delo s strankami, videz, dekoracijo in prodajo. Čeprav je novo delovno mesto na začetku predstavljalo šok, je ugotovila, da je to priložnost, da se nauči o pospeševanju prodaje, delu s strankami in o promociji.

Mislila je, da so težave z rokami izginile, a ko je v Brooklynu dobila veliko naročilo in ponovno veliko pekla, so se ponovile: »Žal sem se neko jutro spet zbudila v bolečinah in ugotovila, da moram te sanje opustiti. Bilo je zelo težko, kot da se mi je sesul svet. Ni šlo samo za kuhanje, to je pomenilo, da ne smem pretiravati v ničemer, kar zahteva delo z rokami

Psi so skoraj znoreli, lastniki pa so začeli naročati pasje piškotke. Med pogovorom smo prišli tudi do tega, da pečem tudi za ljudi, tako da sem dobila še naročila za torte, pite, tudi štrudelj, pravi Maja (Vir slike: osebni arhiv).

Kako postati del ene najbolj priznanih kulinaričnih šol na svetu?

Začela je razmišljati o drugih poteh, možnostih znotraj gostinstva. Zaljubila se je v idejo, da se vpiše na Inštitut za kulinarično izobraževanje (ICE), ene najbolj priznanih kulinaričnih šol na svetu, ogledovala kulinarične tečaje te šole in v času, ko se je želela prijaviti na enega od njihovih tečajev, ugotovila, da ponujajo štipendije.

Štipendije od 14 tisoč dolarjev

Šola se je namreč z namenom promocije odločila za spletno glasovanje. O prijavljenih, ki bodo dobili največ glasov, bodo nato odločali sodniki in izbrancem podelili štipendijo. Štipendije so namreč visoke, za njen program Managment se višina štipendije giblje okoli 14 tisoč dolarjev, za nekatere programe, ki so tudi daljši, je potrebno odšteti celo 45 tisoč dolarjev.

Slovenci so ji prinesli …

»Od skoraj 200 prijavljenih iz 182 držav na svetu, sem zbrala dovolj glasov, da sem pristala med prvimi 50 kandidati,« skupno pa so prejeli kar 1.132.587 glasov. »Glede na to, da je bil moj prispevek poslan dva dni pred iztekom glasovanja in sem na koncu pristala na skupnem 22. mestu, si lahko predstavljate, koliko Slovencev je zame glasovalo v samo dveh dneh – povedla sem skoraj iz zadnjega mesta.« Poteza ICE je bila tudi dobrodelno obarvana, saj se je od vsakega klika zbiral denar za organizacijo No Kid Hungry, ki nudi pomoč lačnim otrokom. 

Kar v treh različnih gostinskih lokalih je delala od samega začetka, se naučila o poteku odprtja, vzpostavitvi dela, zaposlovanju, kako se promovirati, prav tako dobila znanje s področja nabave dobrin, organizacije interierja, a dodaja, da je velika prednost profesionalno znanje na ekonomskem področju, za dobro gradnjo menuja, poznavanja zakona. »To so vse zadeve, ki se jih moram naučiti, da lahko samozavestno in zagotovo odprem svojo restavracijo.«

Novomeščanke žal niso izbrali. Pa vendar, če bi jo, bi imela na voljo 14 dni za odločitev glede začetka šolanja, obenem pa še 18 mesecev na voljo za vpis in začetek šolanja. »Za šolanje za smer Culinary Managment, ki poteka od 7 do 9 mesecev, si lahko sam izbereš tempo, kot si ga želiš, zato so tudi vpisi le na vsake toliko časa. Ni izključno samo jeseni, tako kot je to običajno v Sloveniji

Maja si želi v svoji restavraciji ohranjati kulturno kulinarično slovensko tradicijo (Vir slike: osebni arhiv).

Ciljna skupina niso le Slovenci

30-letnica zdaj pregleduje podobne programe, tudi tiste, ki jih nudi ICE. Študija se bo zagotovo lotila, pravi. S tem bi si uresničila svoje sanje – odprla prvo slovensko restavracijo onstran luže. Razmišlja o naši tradicionalni kmečki gostilni, z veliko lesa, rustikalnim videzom, kjer bi bila v sredini krušna peč. Kaj je razlog, da slovenske restavracije tam še ni, ne ve, razmišlja, da gre morda za zavedanje, da je naša hrana malo bolj težka, tudi mastna, ali pa smo samo premalo ponosni na našo kuhinjo. »Morda je kdo že pomislil, da bi tu odprl slovensko gostilno, ampak se zaveda, da tu ni ogromno Slovencev, ki bi prostor zapolnili. Jaz pa mislim, da ciljna klientela niso nujno samo Slovenci, mislim, da bi tudi ostali narodi uživali v naši hrani, le priložnosti še niso dobili, da bi jo spoznali ... razen teh nekaj ljudi, ki je poizkusilo mojo peko,« pove v smehu.

Danes se vse bolj vračamo »med svoje«, čeprav je dobro okusiti tuje jedi, pa so domače jedi še vedno tiste, ki obudijo spomine, »skozi okuse in rituale uživanja obeda te ponesejo v dogodke izpred let«. Američane bi z veseljem naučila tudi kuhe in peke naših jedi. »Z veseljem bi ponudila tudi službo v Sloveniji in tako komu omogočila, da doživi življenje tukaj, si mogoče ustvari kariero, se uči in izpopolnjuje. Tudi za pridobivanje delovne vize tu ne bi bil problem, saj gre le za avtohtono slovensko kuhinjo in se lahko sklicujem na to, da tu ni nobenega eksperta na tem področju, zato delovni razpis v Sloveniji.«

Kaj potrebuje človek v ZDA za odprtje restavracije, lokala?

Veliko denarja, pove za začetek. Registracijo dejavnosti, »prestati moraš vse vrste inšpekcij«, imeti zdravstveno odobreno licenco za delo s prehrano, prehrambne teste, prostor mora biti prav tako v skladu s predpisi, potrebna je pridobitev licence za točenje alkohola in podobno. »Veliko stvari, ampak nič preveč zahtevnega,« pravi Maja.

Maja, ki je po duši popotnica, ima že nekaj časa v načrtu vrnitev v Slovenijo ali kam drugam v Evropo. Zdaj, ko je njena vizija o odprtju slovenske restavracije v ZDA v polnem teku, zdaj, ko lahko v svoje sanje tudi verjame, ko ji je veliko poguma vlila tudi izjemna podpora Slovencev, pa se zna zgoditi, da bo ostala tam. Je tudi v procesu pridobitve zelene karte. »Ko dobim delovno dovoljenje, si verjetno poiščem še kakšno delo v kuhinji ali pekarni. Nekje, kjer bi se lahko naučila več stvari.« Čeprav pogreša svojo družino in prijatelje, se lahko potolaži vsaj z domačo kuhinjo.

comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!
Najbolj brane novice