Delavske pravice za voznike Uberja
Uber, ki je zasnovan na ideji, da bi si ljudje medsebojno pomagali s prevozom, t.i. ‘car-sharing’, je zadnje čase osrednja točka marsikatere politične debate, o zakonitosti njegovih poslovnih modelov pa presojajo tudi mnoga sodišča po svetu.
V Združenem kraljestvu je registriranih kar 40 tisoč voznikov Uberja, ki jim bo zaradi nove sodbe podjetje moralo zagotavljati minimalno plačo v višini življenjskega standarda, regres, pokojnino in druge pravice, ki pripadajo delavcem.
Po mnenju sodišča je trenutno stanje nevzdržno, saj se je prvotna ideja o olajšanem prevozu sprevrgla v način dejanskega zaposlovanja voznikov. Podjetje pa voznikov ne zaposli (v klasičnem pomenu besede) in jim ne nudi najbolj osnovnih pravic in zavarovanj, kljub temu pa od zaslužka odtrga odstotek provizije.
Tožnika v zadevi sta dva britanska državljana, ki sta v imenu 19 Uber voznikov tožila Uber zaradi nesorazmerno nizkega plačila. V zaslišanju sta pojasnila, da ima Uber do svojih rednih voznikov izredno strogo politiko, saj jim zaračuna vsako zavrnjeno vožnjo. To pomeni, da za voznika ne veljajo pravila o razporeditvi delovnega časa, čigar posledica je, da ne more razpolagati s svojim prostim časom, saj mora biti ves čas na voljo. Eden izmed tožnikov je preračunal, da je bil v nekaterih mesecih zaradi odbitkov plačan manj kot 5 funtov na uro, kar je precej pod zakonskim minimumom, ki v Britaniji znaša 7,2 funta na uro.
Uber je v svoj bran poudaril, da niso prevozno podjetje, ampak le platforma za povezovanje voznikov in uporabnikov. Slednji argument je sodišče zavrglo z obrazložitvijo, da je ideja 40 tisoč samostojnih podjetnikov, povezanih na platformi z nesebičnim namenom deljenja stroškov vožnje iluzorna. Po mnenju sodišča mora Uber sprejeti, da je ‘biti Uber voznik’ lahko tudi poklic – v tem primeru je podjetje dolžno za posameznika poskrbeti z vsemi pravicami, ki po zakonu pripadajo delavcem. Drug vidik dela prek aplikacije Uber, ki ga je izpostavilo sodišče je to, da vozniki nimajo možnosti barantati za ceno ali destinacijo, prav tako pa nimajo besede pri oblikovanju splošnih pogojev pogodbe. Če želijo postati voznik, morajo sprejeti splošne pogoje poslovanja podjetja, zato to ni klasična podjemna pogodba, kjer sta subjekta povsem enakovredna.
Sodba delovnega sodišča ni odmevna le za podjetje Uber, ampak tudi z vidika delovanja številnih podjetij, ki se namesto zaposlovanja poslužujejo podjemnih pogodb s samostojno zaposlenimi osebami. Sindikati posameznih panog se že združujejo in načrtujejo vlogo skupne tožbe, ki bo zahtevala to od delodajalcev tudi v drugih panogah. Raziskave namreč kažejo, da pol miljona Britancev, ki dela na podlagi podjemne pogodbe namesto pogodbe o zaposlitvi, prikrajša britanski proračun za 314 miljonov funtov letno.
Podjetje Uber je že napovedalo, da se bo na tožbo pritožilo. Ob tem je dodalo, da do izdaje sodbe na drugi stopnji ne bo izplačevalo nobenih plačil, ki jih dolguje svojim voznikom.
