Kolumna: Kako sem si s premagovanjem ovir priborila uspeh

Pred malce več kot enim letom sem izgubila službo v oglaševalski agenciji. Po prvem šoku in spitem kozarcu vina, sem se pobrala in skovala plan B, kot da se ni nič zgodilo.

Že prej sem sanjala o samostojni podjetniški poti, a enostavno nisem imela poguma, da bi naredila tisti odločilen korak na odskočno desko. Mislila sem, da imajo podjetniki kakšen poseben čudežni napoj, s katerim spoznaš vse podjetniške pasti, megla nepoznavanja podjetništva pa se ti magično odstre.

Izguba službe je bila brca v rit, ki sem jo potrebovala. In ta brca je vodila do spoznanja, da podjetništvo ni bav-bav, s katerim se rokujejo nadnadarjeni ljudje, ampak je neskončni proces spoznavanja samega sebe ter izbrane industrije, za katerega potrebuješ le malce iznajdljivosti in zaupanja vase.

Preberite tudi: Instagram ni namenjen prodaji

Ničkolikokrat sem bila deležna besed: “Spodletelo ti bo.“ Da ne omenjam grdih pogledov in spotikanja kolegov strokovnjakov, ki so alergični, če se njihovemu preljubemu peskovniku približa mlad perspektivnež z močnim zagonom in svežimi idejami, ki utegnejo prevetriti industrijo. Podstavljena noga tu, še ena spotika tam. Na to ne moreš biti pripravljen. A večkrat kot padeš, močnejši si. In grde besede kolegov so le obrambni mehanizem, ki se pokaže ob občutku ogroženosti. Jaz sem to vzela kot kompliment.

Mojco lahko spremljate na Facebooku ali preko spletne strani Super Spicy Media.

Začetki samostojne poti niso pravljični, a če bi lahko šla še enkrat čez to pot samospoznavanja, ne bi oklevala. Na začetku si nič. Tvoje besede naletijo na prazna ušesa, številni poslani e-maili izginejo v črno luknjo in niso nikoli odgovorjeni. Zbudiš se zgodaj zjutraj, z največjim navdušenjem v pričakovanju poplave odgovorov pogledaš svoj e-mail predal in… nič. A zaradi takšnih začetkov se naučiš ceniti napredek. Zaradi takšnih začetkov ti zraste prepotrebna trda koža in s seboj na pot odneseš kopico spoznanj, ki te odlikujejo v dobrega podjetnika.

Preberite tudi: Kako je naslovna fotografija povezana z všečki

Neodgovorjeni emaili so nežna klofuta proti neprijetnim klicem, ki se začnejo več kot uspešno z občudovanjem tvojih izkušenj in preteklega dela, a končajo neverjetno grenko z vprašanjem: “Smem vprašati, koliko ste stari?“.

Zaradi spremljanja tujih (predvsem ameriških) podjetniških medijev, sem živela v utopičnem svetu, kjer je bila mladost velika prednost, saj je pričala o tvoji zagnanosti, ambicioznosti in veliki pripravljenosti, da narediš nekaj več in drugače, kot vsi ostali. Pristala pa sem v svetu, kjer je mladost kljub dolgemu seznamu zavidljivih izkušenj služila kot potrditev neizkušenosti in neprofesionalnosti. A ključ do uspeha ni bežanje pred neprijetnimi trenutki v upanju, da izginejo. Z njimi se je potrebno soočiti, jim pogledati v oči in jih izkoristiti kot gorivo za nadaljne ustvarjanje.

Ne. Podjetništva se ne naučiš iz učbenikov med sedenjem v moderni učilnici. Trde kože ne dobiš med poslušanjem profesorja o tistem projektu, ki je uspel zaradi te vrste poslovnega modela.

Teorija je ena plat medalje, vendar skok v neznano te izoblikuje v nekaj, čemur nisi mogel verjeti, da lahko postaneš. Podjetnik se ne rodiš. Ljudje, ki pravijo, da je za podjetništvo nujno potrebno imeti podjetniško žilico, le iščejo izgovore za svojo otopelost in nezainteresiranost po krojenju lastne usode. V podjetnika te izoblikujejo izkušnje, katerih del so tudi pasti, ovire, številne spotike. Prej, ko se jih naučiš sprejeti odprtih rok in obrniti sebi v prid, prej boš lahko vsem, ki so kadarkoli podvomili v tvoj uspeh, zaprl usta in se prijetno smehljal.

Uspeh ne raste na devesu, ampak ko si ga s trdim delom kljub vsem spotikam in oviram priboriš, je občutek neverjeten.