Zakon o zavodih določa, da sme zavod opravljati pridobitno dejavnost le, če je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen. Na področju DDV in obdavčenja osebnih prejemkov za zavod veljajo enaka pravila kot za druge pravne osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost.
Pridobitna in nepridobitna dejavnost zavoda
Posebnosti pri obdavčenju se pojavijo v povezavi z dejavnostjo, ki jo zavod opravlja. Če je zavod ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti in hkrati posluje v skladu z namenom ustanovitve in delovanja, ni zavezan za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO). V primeru opravljanja pridobitne dejavnosti pa zavod postane zavezanec za plačilo DDPO. Njegova davčna obveznost se ugotavlja enako kot pri drugih davčnih zavezancih.
Ker zavod plača DDPO le v obsegu, v katerem opravlja pridobitno dejavnost, je za obračun DDPO dejavnosti zavoda treba obravnavati ločeno. Najprej jih je treba razdeliti na nepridobitne in pridobitne dejavnosti ter nato ugotoviti prihodke, ki jih prinaša vsaka od njiju.
Podrobnejša merila za ugotavljanje, kdaj je dejavnost pridobitna, ponuja pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Ta določa, da gre za pridobitno dejavnost, če jo zavezanec opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička ali z njo na trgu konkurira drugim osebam, ki so zavezanci po zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb.
Relevantni so prihodki in odhodki iz pridobitne dejavnosti
Ugotovitvi prihodkov iz obeh oblik dejavnosti sledi še ugotavljanje odhodkov za vsako dejavnost posebej. DDPO se namreč plača izključno od v davčnem obračunu ugotovljenega presežka prihodkov nad odhodki. Davčno priznani so seveda le odhodki, ki se nanašajo na pridobitno dejavnost.
Višino odhodkov lahko ugotovimo na dva načina:
- Sorazmerno ugotavljanje višine odhodkov – višina odhodkov iz pridobitne dejavnosti se določi v deležu vseh odhodkov, ki je enak deležu prihodkov iz pridobitne dejavnosti glede na vse prihodke.
- Dejansko ugotavljanje višine odhodkov – v tem primeru se za vsak odhodek posebej ugotavlja, s katero dejavnostjo je povezan, zato je treba že med letom voditi ločeno evidenco za pridobitno in nepridobitno dejavnost.
Vodilo pri odločitvi, kateri od opisanih načinov je davčno ugodnejši, je višina odhodkov, povezanih s pridobitno dejavnostjo. Če je z opravljanjem pridobitne dejavnosti povezano relativno malo odhodkov, je primernejši izbor metode sorazmernega ugotavljanja višine odhodkov.
Ta način je tudi bolj enostaven, pregleden in posledično cenejši. Dejansko ugotavljanje višine odhodkov pa je bolj smiselno, če je določitev prihodkov iz pridobitne dejavnosti relativno enostavna in so odhodki iz pridobitne dejavnosti relativno visoki. S tem si namreč znižujemo davčno osnovo.
VIRI:
