Kaj je leasing?

Leasing je v prvi vrsti gospodarski posel. Posel, ki je po svoji vsebini oblika financiranja. Z njim se po navadi financirajo predvsem nabave premičnin, v zadnjem času pa se vse pogosteje uporablja tudi pri financiranju nepremičnin, redko pa neopredmetenih sredstev.

Leasing kot orodje za poslovanje

Leasing je kot orodje za poslovanje v današnjih časih zelo primeren za financiranja investicij, predvsem nabave opreme. Pogodba o leasingu, s katero se uresniči takšno ekonomsko razmerje, je treba posplošiti v obliko generičnega pojma, v katerem se združi vrsta pojavnih oblik leasinga, katerih razlike se izrazijo v samem zapisu pogodbe (in imajo tudi različno pravno naravo). Posli leasinga se namreč pojavljajo v različnih oblikah, le-te pa vsled svoje novosti (še) niso zakonsko urejene, kar sicer povzroča nesoglasja v teoriji glede same narave zadevnega posla, vendar pa hkrati omogoča sprotno spreminjanje in prilagajanje tega modernega posla potrebam na trgu.

Vrste leasinga

Leasing ločimo glede na število strank, ki so udeležene v njem, glede na to, kdo (p)ostane lastnik stvari, ki se financira preko leasinga, in glede na sam predmet oziroma stvar leasinga.

1. Direktni in indirektni leasing

Glede na stranke leasinga in njihove medsebojne odnose najprej ločimo direktni leasing (v širšem pomenu besede) in indirektnega (v ožjem), pri čemer je bistvena razlika med tema vrstama v številu nastopajočih strank v razmerju.

2. Finančni in operativni (poslovni) leasing

Najvažnejša izmed kategorizacijskih delitev pa je delitev leasinga na finančni in operativni leasing, pri čemer je, nadalje, uvrščanje posla v eno izmed slednjih dveh oblik pogojeno z njegovo pravno, računovodsko in davčno obravnavo.

Finančni in operativni leasing najlažje ločimo tako, da ugotovimo, kdo p(ostane) lastnik predmeta leasinga po koncu leasinga. Pri finančnem leasingu lastnik predmeta leasinga po koncu leasinga postane leasingojemalec, pri operativnem oziroma poslovnem pa lastnik tudi po koncu leasing razmerja ostane leasingodajalec.

Finančni lizing je tako primerljiv z dolgoročnim kreditom, poslovni lizing pa z dolgoročnim najemom.

Finančni leasing pomeni v praksi čisto finančno operacijo, izpeljano s posebno angažiranimi finančnimi sredstvi prek specializiranih finančnih organizacij med leasingodajalcem (ponavadi je to kar proizvajalec) in leasingojemalcem in traja vso obratno dobo predmeta, danega v leasing (operativni, na drugi strani, traja le kratek čas).

Med evropskimi teoretiki v literaturi velja finančni leasing za najbolj imanentnega predstavnika pogodb o leasingu, je tipičen in poleg drugih sestavin pomeni tudi pogodbo o investiranju. Stranki določita obdobje trdnosti pogodbe, v katerem nobena ne more in ne sme enostransko odstopiti od nje, ta čas pa je sorazmeren gospodarsko običajnemu času uporabe opreme. Tipični finančni leasing tako pomeni t.i. amortizacijsko pogodbo, pri čemer je seštevek obrokov, ki jih plača jemalec, večji od nabavne cene predmeta (to pa pomeni, da dajalec amortizira svoje stroške investicije). Jemalec nosi tudi tiste od stroškov in tveganj glede predmeta, danega v leasing, katerih je jemalec operativnega leasinga prost. Pri finančnem leasingu lahko dajalec jemalcu priskrbi tudi kredit, pri tem pa je njegova višina ustreza višini obrokov, seštevek le-teh pa večji od običajnih obresti na vrednost predmeta (danega v leasing). Značilen je denimo finančni leasing osebnih in tovornih vozil, plovil, opreme, strojev in nepremičnin.

Nasprotje finančnega pa je operativni leasing. Bistvena značilnost slednjega je tudi ena ključnih razlik v primerjavi s prej obravnavanim finančnim – t.j. pravica do preklica pogodbe, pri čemer je to polje avtonomije pogodbenih strank omejeno zgolj z že ustaljenimi pravili glede sklicevanja na odpovedni rok in s spoštovanjem v pogodbi določenih odpovednih rokov. Gre za pogodbe, ki so po navadi kratkoročne in je čas njihovega trajanja neodvisen od nabavne cene za predmet, dan v leasing kot tudi od njegove amortizacije. Tveganje zastarevanja opreme (kot kot posebej aktualno in pomembno prihaja v poštev pri računalniški opremi, tehnologiji) obremenjuje dajalca leasinga kot ga obremenjujejo tudi tveganje izgube oziroma uničenja opreme in dolžnost poravnave dajatev in stroškov licenc. Plačilo za rizike zajema rabnina, ki je posledično zato tudi višja. Operativni leasing je tako t.i. delno amortizacijska pogodba, saj dajalec v času trajanja pogodbe amortizira le del svojih stroškov investicije (v čemer se spet kaže razlika nasproti finančnemu); sam operativni leasing pa zaradi krajše dobe trajanja in ker ni nagnjen k poplačilu polne amortizacije, spominja na najem.

3. Leasing potrošnih stvari, leasing premičnih in nepremičnih investicijskih dobrin

Nadaljnja delitev oziroma klasifikacija leasing-ov, ki jo je potrebno zaradi vsebinske napolnitve razgrniti v zadevnem članku, je delitev glede na sam predmet pogodbe.

Ločimo leasing potrošnih stvari, leasing premičnih investicijskih dobrin (t.i. equipment leasing) in leasing nepremičnih investicijskih dobrin (t.i. plant leasing, property leasing). O prvem je govora, kadar je predmet pogodbe potrošna stvar, denimo hladilnik, pralni stroj itd., pri tem pa stroške servisiranja zadevnih predmetov leasinga navadno nosi leasingodajalec. Drugi, leasing premičnih investicijskih dobrin, je dejansko v Evropi najbolj razširjen. Tu so predmet leasinga avtomobili in vsa premična produkcijska sredstva (npr. različni stroji, aparati, oprema, lahko tudi celotne proizvodne linije). Ta leasing je najpogosteje uporabljena oblika leasinga tudi pri nas, v Sloveniji. Iz leasinga industrijske opreme se je razvila tretja oblika – leasing nepremičnih investicijskih dobrin. Pri tej obliki razmerje med strankama traja od dvajset do trideset let, gre pa za finančno operacijo, v okviru katere specializirano leasing podjetje kot leasingodajalec daje kakemu podjetju kot leasingojemalcu v zakup nepremično dobrino, katero je leasingodajalec nabavil ali naredil za potrebe leasingojemalca na svojem ali pa leasingojemalčevem zemljišču.

Kakšne so prednosti in slabosti leasinga?

Če naj se v oziru tehtanja odločanja za leasing osredotočimo na prednosti in slabosti le-tega, se zdi, da je, vsaj v grobem gledano (brez fokusa na pomensko odvisnost od individualnih potreb strank) moč najti več plusov kot minusov.

Najprej, postopki same odobritve leasinga so hitrejši, krajši in enostavnejši kot smo jih vajeni pri kreditih in ostalih oblikah financiranja, za sklepanje leasinške pogodbe tudi ni potrebno zbirati tako obsežne in zahtevne dokumentacije, sama merila za pridobitev leasinga so manj stroga, očitna pa je tudi višja stopnja fleksibilnosti, tudi kar zadeva ugotavljanje bonitete strank.

Zanemarjati ne gre niti pomena dejstva, da je ročnost leasinga v največji meri prilagojena tako tehnološki kot ekonomski življenjski dobi predmeta leasinga, s čimer se zmanjša tveganje tehnološke zastarelosti opreme in poveča možnost nadomestila s sodobnejšo opremo.

Obroki leasinga so praviloma fiksni in se, izvzemši spremenljivo obrestno mero, ne spreminjajo, kar po drugi strani poleg preglednosti in stabilnosti razmerja samega omogoča leasingojemalcu načrtno planiranje njegovih izdatkov.

Če se ozremo še k minusom, velja razmisliti o primeru, ko se leasingojemalec po poteku pogodbenega roka odloči za odkup predmeta, pa je ta lahko že tehnološko zastarel. Avtonomija v sledenju aktualnim potrebam leasingojemalca je omejena tudi s tem, da brez odobritve leasingodajalca ni dovoljeno izvajanje izboljšav na najetem predmetu, kot znana tretja večja slabost pa je okoliščina, da leasingojemalec postane lastnik predmeta šele po nakazilu zadnjega pogodbenega obroka, kar pomeni odtegovanje pridobitve lastništva in s tem določeno zamudnost.

Primerjava leasinga z drugimi oblikami financiranja

Če se v zaključnem delu tega vpogleda v obravnavani moderni posel za sistematičnost predstave ozremo še po drugih oblikah financiranja oziroma kreditiranja, pri čemer smo na področju zunanjih virov, med katerimi poleg kapitalskih vložkov (navadne, prednostne delnice; nakupni boni), obveznic, kreditov in subvencij obstajajo še posebne oblike zunanjega financiranja, med katere sodi tudi leasing, naj slednjega postavimo ob bok ostalim posebnim oblikam – te so faktoring, franšizing, tvegani kapital in poslovni angeli.

Pri prvem, faktoringu, faktor (kupec terjatve) odkupi terjatev od prodajalca blaga, prevzame tveganje plačila in nalogo izterjati dolg, plačilo si zasluži v obliki diskonta pri izplačilu nakupne cene (katera predstavlja nadomestilo za prevzeta tveganja in vključuje kreditiranje prodajalca terjatve – ker ta dobi denar takoj in ne šele ob zapadlosti terjatve). Tu je sam posel sestavljen iz prevzetega tveganja in z njim odgovornosti ter oblike kreditiranja neposredno s finančnimi sredstvi, kar se tudi hitro odvije (v primerjavi s časovno odtegnjeno pridobitvijo lastninske pravice pri leasingu).

Franšizing

V pogodbenem razmerju franšizinga franšizor proti določenemu plačilu odstopi svoj tehnični in poslovni »know-how« glede zagotavljanja določenega blaga ali storitev pod svojo blagovno znamko, trgovskim imenom ali drugimi storitvenimi oznakami franšiziju, kateri vodi svoje podjetje za lasten račun, s stalno podporo franšizija, v sodelovanju s franšizorjevimi izvirnimi metodami, načrtovanimi že pred začetkom posla, pred tem pa preizkusi in stalno prilagaja in nadzira njihovo ustreznost in učinkovitost. Vidimo, da gre tu za drugačen kontekst investiranja oz. svojevrstnega posrednega kreditiranja podjetja, saj ne gre za tipičen predmet, ki bi bil dan v svojevrstno »zakupno« razmerje kot pri leasingu.

Pri tveganem kapitalu gre za kapital zasebnikov ali naložbenih podjetij z zaposlenimi strokovnjaki, ki je v obliki sredstev vložen v podjetje, katero samo nima zadosti lastnega kapitala, a ima izvirno idejo ali patent ali pa je (vložen) v mlado, hitro rastoče zasebno podjetje gazelo z enkratno poslovno zamislijo oziroma inovacijo in dobrim potencialom za uspeh. Je dobrodošla oblika kreditiranja oziroma financiranja v fazi podjetja nekje med začetnim stanjem in stanjem, ko podjetje že normalno posluje, čeprav še ni doseglo optimalnih razsežnosti. Že iz samega imena je razvidno, da se tudi v tej obravnavani obliki srečamo s tveganjem (čeprav drugačne narave), nanj pa lahko gledamo kot na neko zlasti začetno spodbudo (in torej na ta način časovno orientirano trajanje razmerja za razliko od leasinga) razvijajočemu se svežemu podjetju kot morebiti pomemben sogradnik.

Poslovni angeli v praksi pomenijo ljudi, ki jih odlikujejo za uspešnost posla zelo želene lastnosti kot denimo, da znajo odlično oceniti raznolike situacije in da znajo prepoznati prave priložnosti. V posel vložijo svoja sredstva in ostale potrebne elemente in se družno s podjetnikom, ki je nosilec poslovne ideje, borijo za uspešno poslovanje, četudi v partnerstvo sicer ne pristopijo (ni namreč nujno, da se vidijo v zadevnem projektu, imajo pa lahko pomembna znanja, izkušnje in sposobnosti, ključne za uspeh podjetja). Njihov neoprijemljiv prispevek kot vložek poleg kapitala samega je dobrodošla naložba, ki je podjetju lahko v veliko pomoč pri njegovem vzpenjanju. Tovrstna podpora gospodarskemu podjemu pa je v primerjavi z leasingom širša, intenzivnejša in v bistvu tudi do precejšnje mere personalizirana.

Gospodarski razvoj je terjal prilagajanje obstoječih konstruktov razmeram na trgu, vsled potreb razvijajočih se podjetij so tako nastale nove (pod)oblike, ki služijo v pomoč gospodarskim podjemom. Vsem v prispevku obravnavanim institutom je skupno, da pridajo posebno dodatno noto podjetjem v obliki pomoči, ki je v vsaki izmed oblik kar najbolje prilagojena konkretnim razmeram in potrebam posameznega subjekta, najsi bo ta pomoč dana v obliki prevzemanja tveganja izterjanja terjatve, odstopu tehničnega in poslovnega »know-how-a«, finančne vzpodbudne naložbe, ki bo pokrila vrzeli v izvedbi sicer dobro zasnovane ideje ali pa pomočnikov v obliki sposobnežev, ki bodo verjetno odločilna odskočna deska vzpenjajočemu se podjetju. In seveda, tu je tudi leasing, ki je postal v sodobnih časih zanimiva alternativa financiranja in bo prišel prav, ko bo tehtanje v odločanju med ugodnostjo zakupa in nakupa pretehtalo na stran zakupa. Če je sedanja vrednost stroškov zakupa absolutno gledano nižja od neto sedanje vrednosti stroškov lastništva, potem je namreč bolj ugoden zakup. Možnost izbire nasploh glede na primerjalne vidike, ki kažejo, kaj se nam bolj splača, pa pomeni v sodobnih časih kot alternativa financiranju oziroma kreditiranju, ko vsakovrstna investicija predstavlja po svoje tvegan korak, poseben blagodat.

Viri:

• Dr. Peter Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, GV, 1996
• Lipold Jaka, DN, Pogodba o leasingu, Ljubljana, 2002