Deklariranje produktov

Deklariranje produktov je obvezno le, kadar tako določajo predpisi. Pregledno povzemamo, kaj mora biti navedeno na živilih, kozmetiki, tekstilu in drugih izdelkih ter kje se podatki najpogosteje zapletejo.

Slovenska zakonodaja deklaracijo ne ureja v nekem splošnem predpisu, ki bi veljal za vse proizvode, ki se dajejo na trg oz. so dostopni na trgu, pač pa je potrebno za vsak produkt preveriti, ali je označevanje posameznih vrst proizvodov urejeno v zakonu in posebnih podzakonskih predpisih. Deklariranje posameznih proizvodov je obvezno le, če tako predpisi določajo.

Na splošno Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1, Ur. l. RS, št. 130/2022) v 7. členu določa, da mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku, na območjih, kjer avtohtono živita italijanska in madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti, kar vsekakor velja tudi za deklariranje podatkov na izdelku. Pri tem mora podjetje pri pisnih sporočilih, prav tako deklaracijah, uporabljati celotno ime svoje firme in sedež. Pri označevanju izdelkov mora potrošniku posredovati potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Namesto besednega jezika lahko podjetje pri označevanju izdelkov uporablja tudi splošno razumljive simbole in slike.

Deklariranje produktov: živila

Ureditev označevanja živil mora predvsem obveščati in varovati potrošnika. Varovanje potrošnika pa se lahko zagotovi le s potrebnimi in pravilnimi informacijami o proizvodu, ki ga želi kupiti, zato je označevanje živil nujno. Podatki o proizvodu morajo biti jasni, nedvoumni, točni in ne smejo zavajati potrošnika. Pogosto se zgodi, da so takšne označbe potrošniku neprijazne, saj so zapletene in nerazumljive, hkrati pa mora ponudnik oz. proizvajalec zadostiti standardom, ki ga ureja evropska in nacionalna zakonodaja, ki pa se v zadnjem obdobju stalno spreminja oz. dopolnjuje. Nekakšni minimalni standardi za vsa živila, ki se dajejo v promet, so danes določeni v Uredbi (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, ki je nadomestila starejšo Direktivo 2000/13/ES in se uporablja od 13. decembra 2014 dalje (za navedbo hranilne vrednosti pa od 13. decembra 2016).

Označevanje živil delimo na tri področja:

I. Splošno označevanje:

1. Ime proizvoda (mleko, jajca, skuta …), če se za izvod uporablja blagovna znamka ali domišljijsko ime, mora biti poleg takšnega imena tudi ime proizvoda. V primeru, da je živilo predelano v posebnem tehnološkem postopku ali je v fizikalnem stanju, ki bi lahko bilo zavajajoče, mora vsebovati produkt tudi to informacijo (npr. pasterizirano, v prahu …).
2. Seznam sestavin – jasno mora biti, katere sestavine so prisotne v proizvodu, katere vsebine je največ in katere najmanj. Pri aditivih je obvezna navedba kategorije, v kateri aditiv spada, in navedba specifičnega imena ali E-številka (npr. konzervans natrijev nitrit ali konzervans E 250). Navedene morajo biti tiste sestavine, ki povzročajo alergijo, prav tako informacija o sladilu, če ga proizvod vsebuje.
3. Neto količina – je količina zapakiranega izdelka (kg, g, l, ml). Navedba količine ni obvezna na produktih, ki se običajno prodajajo po kosih (npr. jajca) in se jih zlahka prešteje z zunanje strani ali pa je število kosov navedeno na označbi. Navedba količine ni potrebna na izdelkih, katerih masa je manjša od 5 g ali 5 ml, razen za začimbe in zelišča.
4. Rok uporabnosti – datum »uporabno do« (pri hitro pokvarljivih živilih, ki so po tem datumu nevarna za zdravje) oziroma »najmanj trajno do« (živilo do tega datuma ohrani pričakovano kakovost). Navedba roka uporabnosti ni obvezna za živila, kot so sveže sadje, zelenjava, sol, fermentiran kis, vrste peciva, ki se običajno zaužijejo v 24 urah po izdelavi, alkoholne pijače, ki vsebujejo 10 promilov ali več alkohol …
5. Ime in naslov proizvajalca
6. Označevanje gensko spremenjenih organizmov
7. Serija oz. lot – predstavlja enoto živila v prometu, ki je izdelano, predelano ali pakirano pod enakimi pogoji.
8. Država porekla – v primeru, da bi lahko njegova izpustitev zavedla potrošnika.
9. Pogoji shranjevanja – obvezno le, če je to bistveno za uporabnosti živila.
10. Navodila za uporabo – obvezno le, če potrošnik brez tega podatka ne bi mogel pravilno uporabiti živilo.
11. Vsebnost alkohola
12. Kontrolirana atmosfera – navedba »pakirano v kontrolirani atmosferi« je obvezna, kadar je rok uporabnosti podaljšan s pomočjo plinov za pakiranje.
13. Ionizirajoče sevanje – vsako živilo, ki je obdelano z ionizirajočim sevanjem, mora biti ustrezno označeno.
14. Razred ali kategorija – le če se živilo razvršča v kategorije in razrede.

II. Informacije o hranilni vrednosti:

Označevanje hranilne vrednosti je od 13. 12. 2016 dalje praviloma obvezno za vsa predpakirana živila, ne le kadar proizvajalec pri predstavitvi ali oglaševanju živila navaja posebno hranilno lastnost živila (kot je veljalo po starejši ureditvi). Podatki o hranilni vrednosti morajo biti navedeni na 100 g ali na 100 ml živila. Energijska vrednost živila je izražena v kilo joulih (kJ) ali kolokalorijah (kcal). Obvezna je navedba energijske vrednosti ter količine maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin in soli. Poleg tega pa so lahko na embalaži navedene tudi druge snovi, ki jih živilo vsebuje, npr. sladkorji, vitamini in minerali, vlaknine, maščobne kisline …

III. Označevanje prehranskih in zdravstvenih trditev:

Gre za živila, ki so namenjena osebam s problemi v presnovi in prebavi, za ljudi z določenimi fizičnimi posebnostmi ter za dojenčke in male otroke. Za takšno vrsto živil je potrebna posebna oznaka, zopet zaradi varstva kupca, ki mora vedeti, kaj kupuje.

Podrobnejše informacije glede označevanja živil lahko preberete v brošuri, iz katere povzemamo zgornje tri skupine označevanja živil: Razumevanje označb na živilih.

Deklariranje produktov: neživilski izdelki

Slovenska zakonodaja obveznega deklariranje oz. označevanja neživilskih proizvodov ne predpisuje na splošno, pač pa je lahko označevanje posamezne vrste proizvoda urejeno s posebnimi predpisi, zaradi česar je potrebno za vsak proizvod pregledati obstoječe podzakonske akte in pravo Evropske Unije ter se tako prepričati, ali je proizvod opremljen z vsemi potrebnimi podatki.

V nadaljevanju so le primeroma našteti nekateri pravilniki, ki urejajo označevanje posamezne vrste produktov, in sicer:

• Pravilnik o vsebini in načinu označevanja kozmetičnih proizvodov (Ur. list RS, št. 114/2003,
• Pravilnik o varnosti strojev (Ur. list RS, št. 25/2006 in 75/2008),
• Pravilnik o označevanju in navodilu za uporabo zdravil za uporabo v humani medicini (Ur. list RS, št. 21/2012),
• Pravilnik o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Ur. list RS, št. 27/2004, z nadaljnjimi spremembami),
• Pravilnik o osebni varovalni opremi (Ur. list RS, št. 29/2005, z nadaljnjimi spremembami),
• Pravilnik o energetskem označevanju gospodinjskih električnih pečic (U. list RS, št. 89/2003 ,…

Pri pravilnosti označevanja produktov je potrebna posebna pazljivost, saj nemalokrat označevanje posamezne vrste proizvoda ureja pravo Evropske Unije, ki s pravnimi akti neposredno ali posredno vpliva na zakonodajo držav članic. Tako je npr. konkretno danes področje označevanja nevarnih snovi in zmesi urejeno s CLP uredbo (ES) št.1272/2008, medtem ko so pred sprejetim aktom navedeno področje urejale direktive in podzakonski akti. Kot primer ureditve s strani prava Evropske Unije navajamo tudi Uredbo EU št. 1007/2011 EP in Sveta o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave in tekstilnih izdelkov, ki v slovenskem pravu učinkuje neposredno in se je začela uporabljati 8. 5. 2012.

V primerih, ko je potrebno zagotoviti varnost proizvodov, pa za to ne obstaja posebnega predpisa za proizvod neke vrste, se uporabljajo določbe Uredbe (EU) 2023/988 o splošni varnosti proizvodov in Zakona o izvajanju te uredbe (ZIUSVP, Ur. l. RS, št. 102/2024), ki določajo, da morajo biti takšni produkti ustrezno sledljivi, torej morajo imeti navedbo (na proizvodu ali njegovi embalaži) natančnih podatkov o proizvajalcu in proizvodu oziroma njegovi seriji, razen kadar je navedba upravičeno izpuščena.

Posebna vrste oznaka je CE znak, s katerim se označuje tehnično zahtevnejše proizvode, kot so nizkonapetostna oprema, tlačne posode, osebna varovalna oprema, stroji, igrače … Več o tem si lahko preberete tukaj.

Vse navedeno zgoraj kaže, da morajo biti podjetniki pri opravljanju dejavnosti, še bolje pa pred začetkom te, v zvezi s prodajo produktov dobro seznanjeni z vsemi zahtevami slovenske in evropske zakonodaje, zato je potrebna posebna previdnost. Namen tega članka je zgolj splošen opis veljavne ureditve na področju deklariranja produktov, ki je neposredno povezana z zagotavljanjem obveščenosti in varnosti potrošnikov. Za podrobnejše informacije o deklariranju je nujna analiza specialnih predpisov, izmed katerih jih je le nekaj navedenih v tem članku.

Sorodna vsebina: Obvezne sestavine računa

VIRI:

• Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: Razumevanje označb na živilih, 2006
• Spletna stran Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo: http://www.ti.gov.si/si/vprasanja_in_odgovori/pogosta_vprasanja/vsa_vprasanja/vprasanje_00127/, (5. 12. 2012),
• Spletna stran Ministrstva za zdravje: http://www.uk.gov.si/si/delovna_podrocja/razvrscanje_pakiranje_in_oznacevanje_kemikalij/, (5. 12. 2012),
• Spletna stran Obrtno podjetniške zbornice Slovenije: http://wwwarhiv.ozs.si/prispevek.asp?IDpm=1494&ID=4356#4, (5. 12. 2012).

Obvezni podatki na oznaki po vrsti izdelka

Kaj mora biti navedeno na izdelku, je odvisno od njegove vrste. Preglednica povzema glavne obveznosti, pred prodajo pa vedno preverite še posebni predpis za svoj izdelek.

Pri živilih mora biti pisava dovolj velika: višina male črke mora znašati vsaj 1,2 mm, na embalaži z največjo površino pod 80 cm² pa vsaj 0,9 mm.

Pogosta vprašanja o deklariranju

Ali mora biti deklaracija v slovenščini?

Podjetje s potrošniki posluje v slovenščini, informacije o lastnostih in uporabi izdelka pa morajo biti v jeziku, ki ga potrošniki v Sloveniji zlahka razumejo (7. člen ZVPot-1). Namesto besed lahko uporabite splošno razumljive simbole in slike. Navodila in varnostne informacije za izdelke, za katere ni posebnega predpisa, morajo biti v slovenščini.

Kakšna je razlika med »uporabno do« in »najmanj trajno do«?

»Uporabno do« velja za hitro pokvarljiva živila, ki so po tem datumu nevarna za zdravje. »Najmanj trajno do« pomeni, da živilo do tega datuma ohrani pričakovano kakovost. Za nekatera živila, na primer sveže sadje in zelenjavo ali sol, datuma ni treba navesti.

Kateri podatki o proizvajalcu morajo biti na neživilskem izdelku?

Navesti morate ime ali blagovno znamko, poštni in elektronski naslov proizvajalca ter tip, serijo ali serijsko številko izdelka. Podatki so na izdelku ali, če to ni mogoče, na embalaži oziroma v priloženem dokumentu.