Vir slike: Pixabay
Računalniško znanje se nam zdi dandanes povsem samoumeven del izobrazbe, celo splošne razgledanosti, vendar so šle starejše generacije skozi izobraževalne programe, ki niso zajemali informacijsko-komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT) oziroma so bili računalniški programi, s katerimi so se izobraževale in z njimi delale, povsem drugačni kot danes.
Digitalna pismenost je danes ena izmed ključnih vseživljenjskih kompetenc, ki vključuje varno in kritično uporabo tehnologije informacijske družbe pri delu, v prostem času in pri sporazumevanju. Podpirajo jo osnovna znanja v IKT: uporaba računalnikov za iskanje, ocenjevanje, shranjevanje, proizvodnjo, predstavitev in izmenjavo informacij ter za sporazumevanje in sodelovanje v skupnih omrežjih po internetu.
Kaj je medijska in kaj digitalna pismenost?
Medijska pismenost se nanaša na sposobnosti, znanja in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Obsega veščine, znanje in razumevanje, ki omogoča potrošnikom uporabo medijev na varen in učinkovit način (47. člen uvoda AVMS).
Digitalna pismenost pa se nanaša na zavedanje in sposobnost posameznikov, da ustrezno uporabljajo digitalna orodja, aplikacije in storitve, prek njih gradijo novo znanje, iščejo informacije in jih znajo kritično ovrednotiti, oblikujejo svoj medijski izraz in komunicirajo z drugimi v različnih življenjskih situacijah (pri delu, v življenju, pri učenju, pri skrbi za svoje zdravje, finance ipd.) in tudi da razmišljajo o svojem vedenju in delovanju v digitalnem okolju.
Spremembe na področju medijev so pripeljale do tega, da sta se oba pojma v dobršni meri prepletla. Medijsko (in tudi digitalno) pismene osebe so informirane in kot take postanejo kompetentni, kritični in pismeni uporabniki najrazličnejših medijev in komunikacijskih storitev. Znajo poiskati informacije, jih ovrednotiti, sprejemati odločitve in informacije tudi posredovati. V digitalni dobi, v kateri je možnost ustvarjanja in deljenja sporočil dana vsakomur, namreč ni dovolj, da znamo vsebine le kompetentno sprejemati, pomembno je tudi, da jih znamo ustvarjati in deliti, pri tem pa se zavedamo posledic svojih dejanj.
Dostopnost do IKT in poplava informacij, na drugi strani pa nekritična uporaba digitalnih tehnologij lahko ob nepravilni uporabi oziroma uporabi posameznika, ki ni digitalno usposobljen, predstavljajo tudi prepreke, ki jih imenujemo digitalni razkorak. Digitalni razkorak je neenakost, ki jo povzroči nezmožnost dostopa do informacijskih tehnologij ali nezmožnost njihove uporabe. Neenakost lahko nastopi med posamezniki v določeni družbi (na primer med prebivalci Slovenije) ali pa med različnimi družbami.
Najpomembnejši razlogi za digitalni razkorak med posamezniki so:
- veščine in digitalna pismenost,
- geografska lokacija,
- starost,
- družbeno-ekonomski položaj in
- fizična zmožnost posameznika.
Pomen veščin pri digitalni pismenosti
Tudi če ima posameznik možnost dostopa do novih tehnologij, jih bo lahko uporabljal le, če bo imel dovolj znanja za njihovo uporabo. V tem primeru je digitalna pismenost pozitiven pojem, ki človeku omogoča poenostavljeno življenje in mu pomaga pri delu.
Digitalno pismenost označujemo kot znanje, ki ga mora imeti uporabnik za uporabo računalnikov, pametnih telefonov in drugih naprav. Digitalno pismen posameznik mora tudi razumeti pomen informacij in znati te informacije uporabljati prek omrežij.
Kdor je računalniško pismen, zna z IKT upravljati tako, da samostojno uporablja osnovne uporabniške računalniške programe, tudi nove. Pri tem obvlada delo z datotekami: od iskanja do stiskanja in prenašanja. Dobro obvladanje IKT posamezniku olajša delo. Razbremenitev pri delu je raven, ki jo dosežemo, ko osnovno upravljanje z IKT tako dobro obvladamo, da nam samo po sebi ne predstavlja težav. V tem primeru je predstavlja vsaka smiselna uporaba digitalnih tehnologij razbremenitev pri delu.
Viri:
Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-NPB1)
Portal Osnovne spretnosti in veščine Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS
