Pravzaprav se nisva odločila za to kariero, nekako sva “padla” notri. Zanimanje za fotografijo je bilo sicer prisotno že dolgo prej, predvsem pri Katji, ki je bila med študijem arhitekture vedno povezana z vizualnim izražanjem. Ko sva začela veliko potovati, sva si kupila prvi DSLR fotoaparat in se tako sproti učila osnove fotografije in ravnanja s fotoaparatom. Nekaj let kasneje sva kot gosta na poroki naredila nekaj fotografij in, ker so bili vsi navdušeni nad trenutki, ki sva jih ujela, sva si rekla: “Zakaj pa ne,” in skočila v neznano.
Ta skok v neznano je bil po eni strani popolnoma nepremišljen. Če sva vsaj malo vedela kako naj bi izgledalo delo poročnega fotografa (na dan poroke), se nisva niti malo zavedala kaj vse se skriva še v ozadju. Večino dela namreč opraviva “izven” porok, doma za računalnikom, ko je potrebno pregledati nastale fotografije, jih obdelati, oblikovati foto knjige, komunicirati s strankami, skrbeti za marketing in navsezadnje tudi za rast posla in profitabilnost.
Začetek je bil zelo težak, vendar sva vztrajala, ker nama je bilo delo zanimivo, kreativno, raznoliko in rada spoznavava nove ljudi. Tako kot verjetno večina podjetnikov, sva tudi midva na začetku delala zgolj, da sva pokrila minus, včasih pa tudi to ne. Potem sva se na neki točki ustavila in ugotovila, da tako pač ne gre več naprej.
Na izbiro sva imela dvoje: vse skupaj pustiti in se lotiti česa novega, morda najti zaposlitev, ali pa vso energijo usmeriti v fotografijo in se čim več naučiti, brati, raziskovati…
Na srečo sva se odločila za slednje. Kvaliteti sva dala prednost pred kvantiteto in se trudila delati boljše, lepše in drugače. Sčasoma sva našla nove stranke, takšne, ki jih najino delo impresionira in ki cenijo trud in kreativnost.
Pri najinem delu s strankami so najbolj pomembna odprtost, iskrenost in dobra komunikacija. Da lahko za najine pare ustvariva nepozabne fotografije, morava najprej zgraditi zaupanje. Le tako se bo par na dan poroke popolnoma prepustil dogajanju, midva pa lahko ujameva pristna čustva, solze in smeh…
Če pa gledamo bolj po poslovni plati, pa bi rekla da je najbolj pomembno to, da se ne ustaviš, zaspiš. Midva imava pred sabo vedno nek nov cilj, rada se učiva novih stvari, tudi izven fotografije. Slej ko prej se najde situacija, kjer ti neko določeno znanje pride zelo prav.
Kaj vaju inspirira?
Potovanja. Obožujeva raziskovanja držav v katerih še nisva bila in kultur, ki jih še nisva spoznala. Pa tudi tistih, ki sva jih že obiskala, pa jih vsakič znova vidiva drugače.
Kako bi opisala vajin slog?
Intimen, preprost in večen. S fotografijami, ki jih ustvariva na dan poroke, želiva povedati zgodbo, takšno kot jo vidiva skozi najine oči. Nisva zagovornika poziranja in nastavljenih trenutkov, vseeno pa svoje pare počasi vodiva skozi proces fotografiranja, predvsem zato da je njim čim lažje. Večina parov namreč nima izkušenj s stanjem pred kamero in jim je na začetku pogosto nerodno, imajo tremo. Leta izkušenj so naju naučila, kako hitro odpraviti ta strah in že v nekaj minutah se par sproščeno zabava pred kamero.
Kaj je za vaju najtežje v tem poklicu?
Priznati morava, da v tem delu res uživava, in težko bi izpostavila eno stvar, ki nama res dela preglavice. Eden izmed izzivov pa je vsekakor to, da sva skupaj tako poslovno, kot zasebno. Hkrati, pa še večino dela opraviva od doma, tako da je zelo težko potegniti jasno črto med delom in prostim časom. Sedaj, ko imava družino je morda lažje, prioritete so se nekoliko spremenile in tudi časa za delo imava manj, sva pa takrat veliko bolj fokusirana.
Je instagram razvrednotil delo profesionalnih fotografov?
Odvisno koga vprašate. Midva Instagram vidiva kot odličen socialni kanal, kjer bodoče neveste iščejo inspiracijo za svojo poroko in navsezadnje tudi pridejo v stik z nama.

Kaj se vama zdi najbolj nagrajujoče v fotografiji oziroma v tem poslu?
Klici, zahvale in sporočila parov, ki nama jih pišejo pari potem ko so prejeli svoje fotografije. Prava čast je, da te nekdo izbere za tako pomemben dan v njihovem življenju, kar hkrati prinese tudi veliko odgovornosti. Lep občutek je, ko nekdo zaradi tvojega dela joka od sreče, za kar sva vsakemu paru izjemno hvaležna.
Dandanes ima vsak že precej dober fotoaparat kar na svojem mobilnem telefonu. Kaj je tisto, kar naredi razliko pri profesionalnem fotografu?
Ko sva se začela ukvarjati s fotografijo, še preden sva se osredotočila na poroke, sva bila mnenja, da je dobra oprema tista, ki naredi dobro fotografijo. In šele ko sva zapravila gore denarja, doma pa nama je ležal kup neuporabljene opreme, sva ugotovila kako zelo se motiva.
Da ne bo pomote, seveda je tudi oprema pomembna, vendar če tisti, ki z njo upravlja, ne ve kako izkoristiti dane vremenske pogoje… potem mu tudi najboljši fotoaparat na trgu ne pomaga kaj dosti. Obratno pa bo lahko profesionalni fotograf s svojim znanjem in izkušnjami lahko naredil dobro fotografijo tudi z mobilnim telefonom.
Katera je vajina najljubša fotografija?
Simon: Moja najljubša je ta fotografija ženina in njegovih prijateljev med molitvijo, tik preden se je ženin prvič srečal z nevesto. Marsikdo se zasmeje in pošali na ta račun, v resnici pa je bil pravi privilegij, da so me med tako intimnim trenutkom spustili tako blizu. Zagotovo je bila to ena izmed najbolj čustvenih in pristnih porok, kar sva jih doživela v najini karieri, kasneje pa sva fotografirala tudi poroke njunih prijateljev in gostov.
Katja: Ne bi se mogla odločiti in izpostaviti samo ene fotografije. Na poročne fotografije gledam kot majhne koščke dneva, ki skupaj sestavljajo celotno zgodbo. Vsak par in vsaka poroka je unikatna in to želiva zajeti z najinimi fotografijami.
Ali se strinjata s trditvijo, da so današnje fotografije večinoma laž? (filtri, obdelava…)
Ne ravno laž, je pa fotografija že od nekdaj zelo subjektivna, mar ne? Še preden so obstajale digitalne kamere, mobilni telefoni, Photoshop in Instagram, smo na fotografijah videli tisto, kar je fotograf želel da vidimo, in ne realne slike. Res pa je, da je danes možnost manipulacije veliko bolj enostavna in na žalost dostopna vsakomur.
Tudi v poročni fotografiji je ogromno tega. Še posebej izrazito se to opazi na barvah – lahko bi dva fotografa istočasno posnela enaki fotografiji, pa ju bosta kasneje obdelala vsak po svoje: morda bo pri prvem fotografija zelo svetla, z nežnimi barvami, pri drugem temnejša z močnimi barvami. Odvisno od stila fotografa in kakšen občutek želi podati naprej tistim, ki fotografije gledajo. In s tem ni prav nič narobe, saj si lahko pari sami izberejo stil, ki je njim pisan na kožo.
Katere napake sta naredila v podjetniškem smislu fotografije?
Uh, koliko jih je bilo! In še dandanes narediva kakšno.
Od kupovanja nepotrebne opreme in nepotrebnih stroškov, do investiranja v marketing na podlagi instinkta in brez nekih realnih dejstev… Potem na drugi strani pa varčevanje pri programski opremi in raznih aplikacijah, ki omogočajo hitrejše delo in nama danes prihranijo veliko časa.
Če bi vse to znanje, ki ga imava danes, imela že takrat ko sva začela, bi se stvari lotila popolnoma drugače. Namesto, da sva naivno čakala, da se stvari začnejo odvijati same od sebe, bi že v samem začetku investirala v izobraževanje. Ampak najbolje se naučimo na svojih napakah, in tudi midva sva se po dveh, treh letih le spametovala, nehala “metati stran” denar in investirala vase in v najino znanje, izkušnje.
In ravno to, bi svetovala vsem, ki se podajajo na podobno podjetniško pot, ne glede ali gre za fotografijo ali kaj drugega. Investirajte vase in v svoje znanje – to ostane za vedno v glavi in tega vam nihče ne more vzeti.
Kakšni so vajini cilji za naprej?
Idej in ciljev je ogromno! Če sva pred leti sanjala o porokah na različnih lokacijah po Evropi in svetu, se danes in v prihodnosti fokusirava na poroke doma, v Italiji, Franciji, Švici, Avstriji in na Hrvaškem. Letno omejiva število porok, ki jih delava, saj ne želiva, da nama poroke postanejo rutina, nek “tekoči trak” ko ne veš več, kje si delal prejšnji vikend in kako je paru ime. Še bolj želiva delati na kvaliteti, odnosih s pari in na kreativnosti.
Letos spomladi sva več prostega časa izkoristila za KATJA+SIMON ACADEMY, v okviru katere organizirava nove delavnice za poročne fotografije. Poleg delavnic, kjer s fotografi delamo v živo, sva pripravila tudi online individualne programe, saj večinoma delava s fotografi iz celega sveta, ki pa zaradi trenutne situacije ne morejo potovati v Evropo in Slovenijo. Eden izmed ciljev je tako tudi nadaljnji razvoj tega projekta in dodajanje novih programov.
Kakšen nasvet bi podala ljudem, ki se šele podajajo na podobno pot?
Če si nekaj srčno želite, potem ne pustite, da vas kdo ustavi. Tudi midva sva na začetku (pa tudi še dandanes) okrog sebe poslušala ogromno negativnih komentarjev, kot na primer “Od tega se ne da živeti”, “To ni mogoče”, “Super ideja, ampak v Sloveniji se pa to ne da”, “Trg je prenasičen”…