Normirani s.p. ali dejanska obdavčitev?

Poznamo dva načina ugotavljanja davčne osnove

S.p. pri poslovanju prejema dohodek iz dejavnosti, ki je obdavčen po Zakonu o dohodnini. Da lahko plača davek, pa mora najprej poznati svojo davčno osnovo. To izračuna po eni izmed dveh metod izračuna davčne osnove. Odločitev, kateri način bo zavezanec izbral, je zelo pomembna in se odraža v višini davka, ki ga bo na koncu moral plačati. Razlike med obema metodama so za isti primer pri uporabi različnih metod lahko ogromne, kar bo razvidno tudi iz našega praktičnega primera. Pri izbiri pa zavezanec sicer nima popolnoma prostih rok, saj ga pri tem omejuje zakonodaja.

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov

Pri ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, davčno osnovo predstavlja dobiček. Ta se izračuna kot razlika med dohodki in davčno priznanimi odhodki v davčnem letu, ki je enako koledarskemu. Zavezanec lahko uveljavlja tudi različne olajšave, ki zmanjšajo njegovo davčno osnovo.

Ta metoda je primerna v primerih, ko bodo zavezančevi davčno priznani odhodki presegli 80% dohodkov. Ko je davčna osnova znana, zavezanec od tega plača akontacijo dohodnine po lestvici stopnje dohodnine, ki je dostopna na spletni strani FURS-a. Če se zavezanec odloči za to metodo, je zanj obvezno vodenje poslovnih knjig.

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov

Druga, enostavnejša metoda, je primerna za ugotavljanje davčne osnove zavezancev z  manjšim obsegom poslovanja ali za tiste, ki šele začenjajo z dejavnostjo. Zavezanec izhaja iz davčno priznanih dohodkov, od katerih odšteje pavšalno določene odhodke, ki znašajo 80% ustvarjenih dohodkov.

Gre za poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, pri katerem za zavezanca ne obstaja obveznost vodenja poslovnih knjig. Dovolj je, da vodi le evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev. Ker je vodenje evidenc preprosto, lahko zavezanec to opravlja sam. Pri tem prihrani denar, ki bi ga drugače moral porabiti na računovodskih storitvah.

Da se zavezanec lahko odloči za to metodo, pa mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o dohodnini. Njegovi dohodki iz dejavnosti v davčnem letu pred tem ne smejo presegati 50.000 evrov (v primeru da ne zaposluje delavcev) oziroma 100.000 evrov (v primeru da je bila pri zavezancu neprekinjeno vsaj 5 mesecev obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana vsaj ena oseba). Ta metoda se lahko uporabi tudi v primeru, da je zavezanec na novo začel z opravljanjem dejavnosti  v zadnjih 6 mesecih prvega davčnega leta.

Kako sistem deluje v praksi

Poglejmo si praktičen primer, kjer nas bo zanimalo ali je za konkretno osebo z registriranim s.p. iz davčnih vidikov bolj smiselno ugotavljanje davčne osnove preko metode z upoštevanjem dejanskih odhodkov ali metode z upoštevanjem normiranih odhodkov.

Petra je za opravljanje storitev grafičnega oblikovanja 1.1.2017 registrirala s.p. V celem letu je imela 20.000 evrov dohodkov, stroškov pa je nabrala le 1.000 evrov. Ker ima s.p. prvo leto, uveljavlja tudi delno oprostitev plačila prispevkov za PIZ.

V primeru da bi Petra izbrala način ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, bi njen izračun potekal takole:

Davčno osnovo bi izračunala tako, da bi od dohodkov odštela v pavšalu priznane stroške v višini 80 % njenih dohodkov. V tem primeru dodatnih olajšav za zmanjšanje davčne osnove ne bi mogla uveljavljati, davčna stopnja pa bi bila fiksno določena in bi znašala 20%.

Njena davčna osnova bi torej znašala: 20.000 – 16.000 = 4.000 evrov

Od tega bi nato plačala 20% davka, kar bi v njenem primeru znašalo 800 evrov.

V primeru da bi Petra izbrala način ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem dejanskih odhodkov, bi bil njen izračun nekoliko bolj zapleten.

Davčno osnovo bi v tem primeru izračunala tako, da bi od dohodkov odštela davčno priznane  dejanske odhodke, kar bi predstavljalo njen dobiček. Od dobička bi nato odštela še vrednost olajšav, v njenem primeru splošne davčne olajšave.

Splošna olajšava se odmeri po lestvici, ki je dostopna na spletni strani FURS-a in je odvisna od višine skupnega dohodka v tekočem letu. Skupni dohodek predstavlja vsoto dobička in obračunanih prispevkov, ki za samozaposleno osebo mesečno trenutno (december 2017) znašajo 355,36 evrov. Dobiček se izračuna tako, da se od dohodkov odštejejo davčno priznani odhodki. Med davčno priznane odhodke spadajo tudi obračunani prispevki.

Petrin dobiček: 20.000  – (1.000 + 4.264,32) = 14.735,68

Skupni dohodek = 14.735,68€ + 4.264,32€ = 18.999,68€

Iz lestvice bi lahko nato razbrala, da znaša splošna olajšava v njenem primeru 3.302,7 evrov.

Sedaj ima vse podatke za izračun svoje davčne osnove: 20.000 – 5.264,32 – 3.302,7 = 11.432,98 evrov

Od davčne osnove bi nato plačala davek, ki bi ga izračunala po objavljeni lestvici stopenj dohodnine. V njenem primeru je to: 1.283,41 evrov  + 27 % vrednosti nad zneskom 8.021,34 evrov.

11.432,98 – 8.021,34 = 3.411,64 evrov  —-> od tega zneska predstavlja 27% = 921,14 evrov.

Plačala bi torej 1.283,41€ + 921,14€ = 2.204,55€ davka.

Petri se za izračun davčne osnove očitno bolj splača postati normirani s.p. in uporabiti metodo z upoštevanjem normiranih odhodkov.

VIR:

Bojan Tičar: Uvod v korporacijsko davčno pravo

Finančna uprava – Davčni vodnik