Pasti investicijskih pogodb

V tem prispevku so izpostavljene in razložene nekatere od najpogostejših klavzul, ki jih vsebujejo investicijske pogodbe, ter številne pasti, ki jih izkušeni investitorji vpletejo v pogodbe tveganega kapitala. Pogodba o tvegani naložbi je verjetno prva izredno kompleksna pogodba, s katero se sreča ustanovitelj podjetja. Do tedaj podpisane pogodbe so bile morda izredno dolge, a povsem verjetno je, da bo pogodba o tvegani naložbi prva, ki bo vsebovala kompleksne klavzule o pravicah, obveznostih in zavarovanjih. Prav zato je nujno, da vsak lastnik zagonskega podjetja dobro pozna pasti posameznih klavzul, da bo lahko suvereno preučil pogodbo.

Najprej je treba vedeti, da investitor ni dolžan skleniti pogodbe, čeprav je dal pobudo za pogajanja, pripravil osnutek pogodbe in opravljal druga dejanja, ki so nakazovala na bodočo sklenitev pogodbe. V fazi sklepanja pogodbe stranki zavezuje zgolj načelo, da se pogajata v dobri veri. Če sumite, da ste se z investitorjem pogajali, on pa v bistvu nikoli ni imel namena skleniti pogodbe, lahko to predstavlja podlago za tožbeni zahtevek.

Nekatere pomembnejše klavzule v investicijskih pogodbah

Tako investitor kot tudi prejemnik investicije (predvsem slednji!) morata dobro poznati vsebinske možnosti urejanja pravnega razmerja, ki temelji na investiciji. Zato na razumljiv način predstavljamo nekatere od najpomembnejših klavzul, ki so običajno vtkane v investicijske pogodbe.

Valorizacijska klavzula

Glavni predmet pogajanj med investitorjem in podjetnikom je kapitalski delež v podjetju ter s tem povezan delež glasovalnih pravic. Pri tem izpostavljamo, da je delež glasovalnih pravic odvisen od vrednotenja pred investicijo in po investiciji, zato je priporočljivo, da se natančno določi, kdaj se izračuna delež glasovalnih pravic. V sklopu pogodbe bo poleg predmeta tudi valorizacijska klavzula, ki bo določila, po katerem valutnem tečaju in v katerem trenutku se bodo vrednotili vrednost investicije ter cena deleža ali delnice podjetja in višina dividend.

Drag-along klavzula

Drag-along klavzula zahteva, da se ustanovitelji in drugi solastniki podjetja pridružijo investitorju, če se odloči podjetje v celoti prodati. To pomeni, da s podpisom takšne klavzule lastnik zagonskega podjetja investitorju prepusti odločanje o enem izmed najbolj pomembnih vprašanj prihodnosti podjetja, tj. o prodaji celega podjetja. Takšna klavzula ima lahko omejitve, ki so odvisne od pogajanj med strankama, nekatere možnosti pa so:

1. upravni odbor mora najprej oceniti smotrnost prodaje in jo potrditi,
2. predlog za celostno prodajo lahko podajo le določeni solastniki,
3. katere vrste prodaje zajemajo drag-along klavzulo (prevzemi/inkorporacije/share-deals ali asset-deals),
4. kako sta razporejena odgovornost in dobiček od prodaje podjetja in druge.

V primerih, ko drag-along klavzula začne učinkovati, je pomembno, da podjetnik ne prepusti odločanja večinskim lastnikom, ampak vztraja pri pogajanjih za ceno svojega deleža.

Tag-along klavzula

Tag-along klavzula oziroma klavzula o soprodaji pomeni, da se lahko v primeru, ko večinski lastnik podjetje prodaja, tej prodaji pridružijo tudi manjšinski lastniki. Tag-along klavzula obvezuje večinskega lastnika, da pri prodaji upošteva tudi manjšinske lastnike, čeprav jih prvotna ponudba o prodaji ne vključuje. Na primer: Večinski lastnik se dogovori, da bo prodal svoj 70 odstotni delež v vrednosti 70 tisoč evrov, zato se lahko manjšinski lastniki pridružijo in prodajo svojih 30 odstotkov po vrednosti 30 tisoč evrov (proporcionalno), če je to v njihovem interesu. Klavzula daje manjšinskemu lastniku možnost pristopa k prodaji, vendar ga k temu ne zavezuje. Po svoji naravi zato ščiti manjšinske lastnike in jo je smotrno vključiti v investicijsko pogodbo.

Anti-dilution klavzula

Anti-dilution klavzula oziroma klavzula proti razvodenenju nima slovenske terminološke ustreznice, pomeni pa zaščito investitorja v primeru, da nevarno upade vrednost delnice ali poslovnega deleža podjetja. Investitor se želi zavarovati pred nenadnimi padci vrednosti svoje investicije. Anti-dilution klavzula je lahko oblikovana na različne načine. Najstrožji je t. i. full-rachet pristop, ki od lastnika zahteva, da prvotnim investitorjem podeli takšno količino deležev ali delnic, da bo vrednost posameznega dela glede na prvotni znesek investicije enaka tisti, po kateri (zaradi padca v ceni) sedaj kupujejo novi investitorji. Anti-dilution klavzule so praviloma vedno del investicijske pogodbe, zato je na plečih podjetnika, da pri pogajanjih poskrbi, da se stranki dogovorita za takšno klavzulo, ki podjetja ob slabem poslovanju ne bo še dodatno sabotirala. V pogajanjih lahko podjetnik poudari dejstvo, da sta z investitorjem v bistvu na isti strani, kar pomeni, da bo anti-dilution klavzula, ki bo preveč omejujoča, posledično pomenila konec podjetja in konec investicije.

No-shop klavzula

No-shop klavzula lastniku onemogoča, da bi poiskal nove investitorje. Obstoječi investitor želi preprečiti, da bi se v lastniško strukturo vmešal nov investitor, zato je povsem verjetno, da bo vztrajal pri tem, da takšna klavzula ostane del pogodbe. V sklopu pogajanj lahko to klavzulo časovno omejite (npr. na 1 mesec ali 1 leto po prvi investiciji) in se s tem izognete tako strogi omejitvi, kot jo predlaga investitor.

Preberite tudi: Prednosti in slabosti naložb tveganega kapitala (Venture Capital Investments) >>