Menica (Vir slike: alea.dzs.si)
Menica je vrednostni papir, ki lahko v poslovanju služi različnim namenom. Menico lahko uporabimo kot plačilno sredstvo, ki ga menični zavezanec izda kot način plačila blaga ali storitve, ali kot kreditno sredstvo, saj se lahko navedeni znesek in dan dospelosti nanašata na posojilno pogodbo. Menico lahko uporabimo tudi kot sredstvo zavarovanja terjatve, saj narava menice omogoča, da se k izpolnitvi zaveže več oseb, ali pa se ustanovi menično poroštvo (aval).
Prednost menične terjatve v primerjavi z drugače zavarovanimi terjatvami je v tem, da sta prenos in uveljavljanje bolj enostavna in učinkovita. Menična terjatev se namreč prenaša in uveljavlja s fizičnim vrednostnim papirjem, na katerem se zapišejo vsi bistveni podatki.
Glavne značilnosti
Pri poslovanju z menico so ponavadi prisotni trije subjekti: Izdajatelj, plačnik (trasat) in prejemnik. Pri tem poznamo številne variacije; lahko je plačnikov več, ali pa sta plačnik in izdajatelj ista oseba.
Menice lahko v bistvenem razdelimo v dve vrsti: trasirane menice in lastne menice.
Trasirana menica je tista, pri kateri izdajatelj pozove tretjo osebo, naj izpolni denarno terjatev upniku. Tretja oseba (trasat) mora obveznost sprejeti z lastnoročnim podpisom kjerkoli na licu menice. Temu se reče akcept menice in s tem postane akceptant (trasat, tretja oseba) glavni zavezanec za izpolnitev menične obveznosti. Vseeno pa sam akcept ni pogoj za veljavnost menice, saj bo upnik lahko terjal od drugih meničnih zavezancev.
Lastna menica je precej drugačna, saj se izdajatelj zaveže, da bo sam izpolnil menično obveznost in je zato akceptirana/sprejeta že ob sami izdaji.
Menični obrazec (na sliki) sestavljata talon in menični del, na hrbtni strani pa je prostor za zapis meničnih opravil (indosamentov), na katerega se lahko pripne tudi podaljšek oziroma alonža.
Bistvene sestavine
Veljavna menica je sestavljena v pisni obliki, vendar je veljavna, četudi ni zapisana na posebnem obrazcu, ki je na sliki. Dokler vsebuje vse bistvene sestavine, ni pomembno, ali je napisana na star račun, zavržen papir ali papirnat robček. Bistveno je, da se kot predmet menice navede terjatev, torej denarni znesek, poleg tega pa še druge bistvene sestavine, ki so nujne, da bo zapisana menica veljavna.
Bistvene sestavine menice so:
- jasno razvidna označba, da gre za menico,
- nepogojni poziv na izplačilno denarnega zneska – zapis pogoja namreč povzroči ničnost menice,
- ime izdajatelja, ki mora menico tudi lastnoročno podpisati,
- ime trasata oziroma osebe, ki jo izdajatelj poziva k plačilu,
- ime meničnega upnika, ki pričakuje plačilo menične vsote, ali pa odredba meničnega upnika, naj se plača določeni tretji osebi,
- dospelost in kraj plačila,
- dan in kraj izdaje menice.
Dospelost menice lahko zapišemo na različne načine: lahko se navede dospelost na točno določen dan (dnevnica oziroma koledarska menica), dopelost ob fizični predložitvi (vpoglednica), dospelost na določen čas po vpogledu (povpoglednica, na primer 3 mesece po dnevu, ko je akceptirana) ali dospelost na določen dan po dnevu izdaje (oddnevnica, na primer 6 mesecev po izdaji).
Vključimo lahko tudi druge sestavine oziroma klavzule, ki pa niso zakonsko bistvene in zato ne vplivajo na veljavnost menice. S takšnimi kavzulami lahko spremenimo učinke in posledice menice.
Nekaj fakultativnih klavzul: navedba drugih zavezancev, valutna klavzula, obrestilna klavzula, klavuzla o neprenosljivosti in druge.
Plačilo menice
Menični upnik bo moral ob dospelosti najprej pozvati trasata. V primeru lastne menice je to izdajatelj, v primeru trasirane menice pa je to tretja oseba, ki je zavezana plačati, sploh če je do dneva dospelosti menico že sprejela oziroma akceptirala. Menični upnik lahko trasata pozove, četudi še ni akceptiral menice. Poziv meničnega upnika je bistven, saj je menični dolg po naravi iskovina, to pomeni, da mora upnik aktivno terjati izpolnitev terjatve.
Menični upnik mora torej najprej pozvati k sprejemu oziroma akceptu, nato pa k plačilu menice. V kolikor trasat menice ne sprejme, pa ima menični upnik na voljo regres zaradi neakceptiranja, ki ga lahko terja od ostalih meničnih zavezancev.
Prenos menice
Hrbtna stran menice služi zapisu meničnih opravil, predvsem prenosu z indosamentom. Zapisano menično opravilo (indosament) vsebuje osebo, ki terjatev prenaša in osebo na katero se prenos nanaša. Pri tem ni nujno, da se izrecno določi osebo, na katero se prenos nanaša, ampak se lahko zgolj zapiše ‘na prinositelja’, saj je menica vrednostni papir, ki učinkuje s fizičnim prenašanjem.
Prenos z indosamentom je mogoče izključiti tako, da se na menico vpiše klavzula o neprenosljivosti, ki ji rečemo tudi rekta klavzula.
Vir: Zakon o menici
