Večino čilijev vzgojita sama, na Primorskem, na 3000 kvadratnih metrov velikem zemljišču, kjer stoji njun rastlinjak (Vir slike: Gorki chili).
Za omake Gorki chili Rok in Igor uporabljata 25 različnih vrst čilija. V njuni shrambi se najdejo osnovne vrste, kot so Jalapeno, Cayenne in Habanero, pa tudi nekateri prvaki, kot jih poimenujeta. Carolina reaper, Bhut jolokia in Trinidad Scorpion, izpostavita najmogočnejše vrste čilijev.
Nasvet za začetnike
Večino čilijev vzgojita sama, na Primorskem, na 3000 kvadratnih metrov velikem zemljišču, kjer stoji njun rastlinjak. »Osnovne vrste čilija niso preveč zahtevne za vzgojo in se jih da z upoštevanjem nekaj pravil ter zakonitosti kar uspešno vzgajati tako na vrtu, balkonu kot tudi v dnevni sobi. Bolj, kot so pekoči čiliji, težje jih je vzgojiti. Misliva na kaljenje, presajanje, saj so zelo občutljivi na razne zunanje dejavnike, kot so prepih, mraz in UV žarki,« pojasnjujeta. Zato začetnikom predlagata, da začnejo kaliti osnovne vrste, za začetek pa kupijo vzgojene sadike, ki so že odporne.
Leto 2008 je bilo prelomno
Pred dvema letoma sta vzgojila več sto sadik različnih vrst čilija. Ko so sadeži začeli dozorevati, sta izpopolnila še celostno podobo znamke Gorki chili. Nastalo je 10 pekočih omak. Jeseni istega leta sta jih predstavila na trgu, najprej v svoji spletni trgovini, nato še v manjših butičnih trgovinah z domačimi izdelki. Tako se je vložena energija v projekt, ki se je začel leta 2008, ko je Rok dobil prve štiri sadike čilija in jih uspešno vzgojil na domačem balkonu, poplačala.
Vsako omako preizkusijo
»Omaka in vsak recept se najprej razvije v glavi, šele nato v loncu. Vsaka omaka pristane na pokušini pri prijateljih, ki dajo vedno dobrodošel nasvet za kakšno izboljšavo. Omako ob koncu v določenih sestavinah še malo izpiliva, kaj malenkostno dodava ali odvzameva,« povesta.
Omake ustvarjata v zato namenjenem registriranem obratu. »V vsakem postopku je pomembno, da so čiliji sveže pobrani. Posamezno omako z zelenjavno oziroma sadno osnovo skuhamo, spasiramo in napolnimo v sterilizirane steklenice,« medtem ko preostali recept ostaja skrivnost.
Igor in Rok načrtujeta širitev v tujino. Najbolj mikavna jima je Italija, kjer je pekoča paprika (italijansko: pepperoncino) celo del nacionalne kulinarične kulture, še zlasti na jugu (Vir slike: Gorki chili).
Trg, vreden 2 milijardi dolarjev
Trg pekočih omak raste, pekoča hrana je vse bolj priljubljena, odpira se vse več mehiških restavracij in drugih ponudnikov pekoče hrane: »Po napovedih strokovnjakov bo trg pekočih omak še nadaljnjih pet let rasel, že zdaj pa dosega vrednost okrog dveh milijard ameriških dolarjev.«
Zato načrtujeta tudi širitev v tujino, trenutno pa sta osredotočena na slovenski trg. Na tujem bi začela z italijanskim trgom, kjer je pekoča paprika (italijansko: pepperoncino) celo del nacionalne kulinarične kulture, še zlasti na jugu. Opazila sta, da ponudbe izdelkov, kakršni so njuni, ni veliko.
Priznani kuharji in kulinariki njuno omako posadili na drugo mesto
Pravita, da se v marsičem razlikujeta od preostale ponudbe. V okusu – njegovi intenzivnosti. Letos sta na tekmovanju World Hot Sauce Awards zasedla drugo mesto v kategoriji extra hot. Na tekmovanju, ki vsako leto poteka v Lousiani, se predstavi več kot 1100 proizvodov z vseh koncev sveta. Ocenjevalna komisija, ki jo sestavljajo priznani kuharji, kulinariki in poznavalci čilijev, v obdobju 60 dni, poda ocene. »Gre za tako imenovano slepo ocenjevanje pod strogim nadzorom, kjer preizkuševalci nimajo nikakršnih informacij o vzorcih. Ocenjuje se videz, aromo, teksturo, ustreznost pekočnosti glede na kategorijo in splošen vtis.«
»Povpraševanje je tako veliko, da ne dohajamo naročil.«
Prav najbolj pekoča omaka, ki sta ji nadela ime All Stars, se poleg blago pekoče Histrie in srednje pekoče Choco, uvršča med njune najbolj prodajane omake. Izpostavita pa tudi Hot paradajz, ki ga izdelujeta iz sušenih in vloženih pikantnih paradižnikov v oljčnem olju s kaprami, česnom in začimbami. »Povpraševanje po tem artiklu je tako veliko, da ne dohajamo naročil,« razkrijeta.
Domačnost, kakovost in dober okus
Pravita, da je razlika tudi v videzu, k čemur je prispevalo tudi dejstvo, da Igor prihaja iz vod grafičnega oblikovanja. Namesto klasičnih agresivnih barv sta pri barvah za etiketo izbrala svetle in nežne odtenke. »Želela sva, da izdelek s svojim videzom prikliče vtis domačnosti, dobrega okusa. Prav okus je tisto, na kar poleg kakovosti najbolj staviva.«
