Registracija blagovne znamke njenemu imetniku še ne zagotavlja tudi pravice do uporabe istoimenske spletne domene. (Vir slike: Pixabay)
Z vedno večjim obsegom poslovanja preko spleta se veča tudi število podjetij, ki se odločijo za registracijo domene imena, pod katerimi poslujejo. Za podjetja, ki šele začenjajo s poslovanjem, je pametno, da pred registracijo domene poleg njene razpoložljivosti preverijo tudi obstoj morebitnih blagovnih znamk s podobnimi imeni. S tem se lahko izognejo potencialnim kasnejšim neprijetnostim in si prihranijo veliko nepotrebnih stroškov. Za podjetja, ki blagovno znamko že imajo registrirano, pa velja opozoriti, da jim le ta avtomatično ne daje tudi pravice do uporabe istoimenske domene.
Domena kot način identifikacije pri spletnem poslovanju
Domena je naslov spletne strani in predstavlja vstopno točko za interakcijo različnih subjektov na spletu. Uporabnikom omogoča lažje brskanje po spletnih straneh, imetnikom pa boljšo prepoznavnost. Domene sicer ne spadajo pod pravice intelektualne lastnine (kot npr. blagovna znamka), pa vendarle predstavljajo pomemben način identifikacije pri spletnem poslovanju.
Da bi bilo domeno mogoče registrirati, mora ustrezati naslednjim pogojem:
- mora biti razpoložljiva (ne sme biti zasedena ali rezervirana)
- vsebuje lahko le dovoljene znake
- dolžina niza pred piko mora biti vsaj 2 in ne več kot 63 znakov
- prvi ali zadnji znak ne sme biti vezaj, na tretjem in četrtem mestu pa ne sme biti dveh vezajev
Kako do domene?
Sam postopek registracije domene je razmeroma preprost in poceni, saj se cene za domene s končnico .si začenjajo že pri slabih 10 evrov letno. Obstaja veliko domenskih končnic, smiselno pa je zakupiti tiste najbolj pogoste (.com, .net., .org) ter domene držav, kamor je usmerjena lokalna komunikacija podjetja.
Za registracijo se je potrebno obrniti na enega od slovenskih registrarjev, pri katerem se tudi preveri razpoložljivost domene. Le to se nato registra za določeno obdobje (ponavadi eno leto), registracijo pa se lahko podaljšuje.
Pri registraciji domene pride do vzpostavitve pogodbenega razmerja med prijaviteljem in registrarjem, to razmerje pa prijavitelju ne daje absolutnih pravic. Priporočljivo je, da se varstvo domene zato podkrepi tudi z registracijo blagovne znamke, ki bo domeni nudila močnejše varstvo.
Blagovna znamka kot sredstvo za razlikovanja blaga in storitev različnih ponudnikov
Blagovne znamke so sestavljene iz besed, črk, figurativnih elementov ali kombinacije le teh in se lahko pojavljajo v različnih barvnih kombinacijah. Gre torej za znake, ki jih je mogoče grafično prikazati. Registracija blagovne znamke imetniku na trgu zagotavlja unikatnost ter razlikovanje njegovih produktov in storitev od tistih, ki jih nudijo njegovi konkurenti. Imetnik ima izključno pravico do uporabe svoje znamke, kar pomeni, da je upravičen vsem ostalim preprečiti, da bi brez dovoljenja uporabljali njegovo podobo ali ime, v povezavi s podobnimi vrstami blaga in storitev. Eden od glavnih namenov blagovnih znamk je namreč preprečevanje zmede na trgu med potrošniki.
Razlike med domeno in blagovno znamko
Pojma domene in blagovne znamke se morda na prvi pogled zdita podobna, a sta dejansko precej različna. Bistvena razlika med blagovno znamko in domeno leži v temeljni značilnosti znamk, da ščitijo le specifičen krog blaga in storitev. Zaščita blagovne znamke namreč zajema le razrede, ki jih je imetnik znamke s svojo registracijo zajel. To pomeni, da na trgu potencialno lahko obstaja več podjetij, ki uporabljajo isto ime ali znak, v primeru da ščitijo drugačno blago in storitve. Še ena pomembna značilnost znamk je njihova teritorialna omejenost. Zaščita znamke se namreč razteza le na območje, za katerega se je znamka registrirala.
Domena za razliko od znamke ni vezana ne na določen teritorij, niti na specifično področje delovanja. Vsaka domena mora biti zato edinstvena in drugačna od drugih domen. To konkretno pomeni, da lahko obstaja samo en “facebook.com”. Domene prav tako niso teritorialno omejene in se zaradi načina delovanja spleta uporabljajo globalno.
Domenski spori niso več redkost
Z razmahom spletnega poslovanja in večanjem števila registracij blagovnih znamk bodo primeri, ko želijo imetniki blagovnih znamk registrirati tudi istoimensko domeno, pa ta ni več na voljo, bolj pogosti. Imetniki znamk prednostne pravice na istoimenski domeni načeloma sicer nimajo. To je posledica rimskega načela, na katerem temelji registracija domen, prior tempore potior iure (prvi po času, močnejši po pravici).
Imetniki pravic intelektualne lastnine pa izjemoma vseeno imajo možnost od prijavitelja domene zahtevati, da jim prepusti v uporabo svojo registrirano domeno. V takšnih primerih pride do t.i. domenskega spora s strani imetnika pravice, zoper nosilca domene.
Postopek alternativnega reševanja domenskih sporov (ARDS) sproži oseba, ki meni, da je upravičena do domene, ki jo je registriral nekdo drug. Postopek je hiter in razmeroma poceni, v primeru da je neuspešen, pa ni izključena možnost reševanja spora preko sodnih postopkov.
Vrsta sporov do katere pogosto prihaja, je t.i. cybersquatting. Oseba, ki ni imetnik blagovne znamke registrira domeno, ki predstavlja znamko druge osebe. To domeno nato po visoki ceno ponudi v prodajo imentiku znamke. Do spora pa lahko pride tudi v primerih, ko tretja oseba, ki ne ravna v dobri veri, izkorišča domeno z namenom privabljanja kupcev na svojo spletno stran.
Pogoji za sprožitev domenskega spora
Imetnik določene pravice lahko domenski spor sproži v naslednjih primerih:
- domena je enaka ali zamenljivo podobna znamki, ki velja na območju Slovenije ali firmi iz sodnega registra Slovenije
- domena krši avtorske pravice
- domena krši registrirano geografsko označbo
- domena posega v pravice na osebnem imenu ali druge pravice po slovenskem pravu
- nosilec domene nima pravno priznanega interesa do te domene
- domena je registrirana ali se uporablja v slabi veri
Vir: Inštitut za intelektualno lastnino, register.si
