Bonitete kot ugodnosti in način nagrajevanja zaposlenih

Boniteta je torej vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delavcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo.

Bonitete se kažejo predvsem v naslednjih oblikah:

• uporaba službenega vozila v zasebne namene;
• nastanitev v službenem stanovanju;
• posojilo, dano s strani delodajalca, ki je brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne;
• popust pri prodaji blaga in storitev, kadar delodajalec proda blago ali storitev delavcu;
• plačilo za izobraževanje delavca ali njegovega družinskega člana (če izobraževanje ni povezano z njegovim dejanskim delom);
• darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delavcu ali njegovemu družinskemu članu;
• pravica delavca do nakupa delnic.

Zakon o dohodnini, ki ureja bonitete, pa izrecno opredeljuje, katere ugodnosti se ne štejejo za bonitete. Te so:

• ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec pod enakimi pogoji zagotavlja vsem delavcem (npr. regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih ipd.);
• plačila delodajalca za izobraževanje delavcu, kadar je izobraževanje povezano s poslovanjem delavca;
• plačila za zdravstvene preglede in cepljenja delavcev;
• plačila za zavarovanje delavca za nesreče pri delu;
• uporaba parkirnega prostora, ki ga delavec zagovori delodajalcu;
• uporaba računalniške in telekomunikacijske opreme, ki jo delodajalec zagotovi delavcu.

Iz definicije bonitete so izvzeta tudi darila, ki jih delodajalec v mesecu oktobru podari otroku delavca, mlajšemu od 15 let, če vrednost darila ne presega 42 evrov.

Prav tako se za boniteto ne šteje občasna ugodnost dana delavcu, če je vrednost slednje manjša od 15 evrov v mesecu.

Za davčne namene se znesek bonitete običajno določi na podlagi primerljive tržne cene. Če to ni mogoče, pa na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu z zagotavljanjem bonitete.

Uporaba službenega vozila v zasebne namene

Pri uporabi službenega vozila v zasebne namene se davčna osnova delavca poveča za 1,5 % nabavne vrednosti vozila (vključno z DDV) mesečno. Nabavna vrednost vozila se s pretekom časa zmanjšuje po naslednji formuli:

• Do vključno 4. leta starosti vozila se nabavna vrednost vsako leto zniža za 15 %;
• Od 5. do 8. leta se vsako leto zniža za 10 %;
• Od 9. leta dalje se šteje, da je nabavna vrednost vozila 10 %;
• Nabavna vrednost vozila se dodatno zniža za 50 %, če delavec mesečno prevozi manj kot 500 km v zasebne namene;
• Če delodajalec zagotavlja gorivo za uporabo vozila v zasebne namene, se davčna osnova mesečno poveča za 25 %.

Uporaba službenega stanovanja

Boniteta se v primeru uporabe službenega stanovanja običajno določi glede na višino tržne cene njegove najemnine. Če pri zagotovitvi nastanitve v službenem stanovanju ni možno bonitete določiti v višini tržne vrednosti najemnine ali v višini stroškov delodajalca, se vrednost bonitete določi mesečno v višini 0,6 % tržne vrednosti stanovanja.

Vir: Zakon o dohodnini