Prva slovenska someljejka piva: Slovenci še nismo dojeli specializacije

Povprečen Slovenec je v preteklosti letno spil okoli 85 litrov piva (za primerjavo, na Češkem, v Nemčiji in Angliji povprečen letni vnos na osebo znaša od 100 do 150 litrov, op.a.), število popitih litrov pa se nekoliko zmanjšuje. »Menim, da je to zato, ker so ljudje danes bolj izobraženi, pijejo bolj kakovostna piva v manjših količinah in drugačne vrste ter stil piva, nekatera pa tudi niso tako zelo pitna, kot je klasični ležak,« pravi Peganova.

V zadnjih letih je zaznati velik porast mikropivovarstva, tudi pri nas. Začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, rodilo se je v ZDA. Tamkajšnji odstotek mikropivovarstva danes presega 10 odstotkov glede na skupni delež potrošnje piva. Slovenija na tem področju precej zaostaja, a so se v preteklosti našli pogumni podjetniki, ki so prepoznali potencial mikropivovarstva. V Sloveniji lahko naštejemo 13 mikropivovarn, ki predstavljajo približno odstotek celotne domače potrošnje piva. Mikropivovar mora skrbeti za proizvodnjo kakovostnega piva, njegovo stabilnost, standarde kakovosti, zadostne količine piva in podobno, za prodajo in distribucijo pa poskrbi zastopnik oziroma distributer.

Prvi stik s specialnim pivom je bil usoden

»Menim, da so visoke trošarine v Sloveniji problematične za uvoznike tujih piv ter tudi malih pivovarjev, saj postane butično pivo, ki je že tako dražje, še dražje od komercialnih masovnih pivovarn in tako manj dostopno potrošnikom,« poudarja sogovornica, ki se je s specialnim pivom prvič srečala v tujini pred desetimi leti. Takrat še v vlogi vodje prodaje za italijanski trg pri takratnem slovenskem podjetju Fructal. »Med distributerji, ki so imeli naš sok Fructal, je bilo že takrat veliko takšnih, ki so imeli v svoji ponudbi več kot 100 različnih pivovarskih specialitet,« prvo okušanje »nenavadnega« piva pa jo premamilo, da zamenja svojo karierno pot. Stopnjevala se je tudi želja po lastnem distribucijskem podjetju, ki jo uresničila z Gregorjem Makovcem, ki je izkušnje pridobival v družinskem podjetju, ki se ukvarja z logistiko, in v gostinstvu.

Kdo je somelje za pivo? Njegova vloga je podobna someljejevi za vino. Biersommelier naj bi širil kulturo pitja, pomagal gostincem pri pravilni izbiri različnih vrst piva za ponudbo lokala, izdelati pivsko karto in restavracijam pomagal pri pravilnem kombiniranju piva in hrane. Njegova naloga je tudi poučevanje gostincev o pivu, pivovarnah in pravilni postrežbi ter izbiri primernega kozarca.

»Zanimala jih je le cena, ne pa tudi kakovost.«

Od njunih začetkov se je veliko spremenilo. Ne le to, kar je bilo uvodoma omenjeno, povečala se je tudi ponudba specializiranih piv. Na začetku, se spominja, je tradicionalen pivec lahko zbiral le med dvema ali tremi vrstami piva. Tu je svoje naredilo tudi njuno podjetje, predvsem z izobraževanjem, je prepričana. »Bilo je zelo težko, zanimala jih je samo cena pred kakovostjo, danes pa so stranke pripravljene plačati več za pivo, če je to res kakovostno. To so dognali z večletnim delom in vlaganjem v tržišče ter stranke.«

Postopki lahko trajajo tudi več let

Beer Pro, ki danes zaposluje že 10 sodelavcev, letos pa bodo svoje vrste še povečali, je danes poleg akterja, ki izobražuje gostince in potrošnike, tudi v vlogi distributerja za 100 vrst piva. Za takšno delo »potrebuješ veliko znanja in izkušenj iz področja piva, določeno strukturo podjetja, distribucijske in prodajne poti, dovolj veliko in primerno skladišče«. Večje pivovarne, kot sta nemška Weihenstpehan (ta velja za najstarejšo še delujočo pivovarno na svetu) in belgijska Chimay, posle sklepajo preudarno.

Najprej povprašajo o podjetju, iz katerega prihajaš, o načrtovani prodaji, preverijo lokacijo in velikost skladišča, razlaga Peganova. »Ta postopek lahko traja tudi nekaj let. Tukaj govorimo o pivovarnah, ki niso le mala garaža, torej zelo male, to so svetovno znani brandi, ki lahko proizvajajo tudi večje količine piva,« dodaja. Distributer mora pivovarni ponuditi predvsem strukturo potrebno za prodajo, načrtovane količine letne prodaje, kakovostne storitve, zlasti, kar se tiče točenja piva, potrebno je tudi znanje pri točeni opremi in servisiranje, našteva.

O prihodnosti pivovarskega področja
»Trenutni hit, ki je zajel tudi Slovenijo, so hmeljska grenka piva stilov Pale Ale in IPA, predvsem z ameriškimi aromatičnimi hmelji in sadnimi aromami,« pravi sogovornica. Nov trend narekujejo tudi t.i. sour beer, kisla piva, ki nastajajo s spontano fermentacijo brez dodatkov kvasa za fermentacijo. »Menim, da bodo nemški ležaki in češki pilsi zaradi svoje pitnosti in enostavnosti ostali večni hit. To je klasika, ki nikoli ne zastara.«

Naše poslanstvo ni, da imajo najširšo ponudbo piva, temveč dober in kakovosten izbor pivovarn, pravi Seni Pegan (Vir slike: Beer Pro).

Prvo pravilo v tujini? Specializacija!

V tujini so skorajda na dnevni bazi. Redno se udeležujejo festivalov in sejmov, povezanih s pivom, kar jim daje prednost, saj iščejo nove trende in smernice, pa tudi nove potencialne pivovarne ter »pravo izbiro le-teh, kar velikokrat ni lahka naloga«. Peganova poudarja, da njihovo poslanstvo kot podjetje ni, da imajo najširšo ponudbo piva, temveč dober in kakovosten izbor pivovarn. In ravno ta vpetost v tujino jim daje možnost primerjave domačega in tujega trga. »Pogrešam, da Slovenci še niso dojeli pomena specializacije in znanja na tem področju, ki ga tudi velikokrat ne znajo ceniti in uporabiti za boljšo prodajo piva. Več let sem živela v Italiji in delala pri priznanih tujih distributerjih piva. Tam je bilo prvo pravilo, da se mora prodajalec najprej izobraziti in poučiti o pivu, se specializirati.«

Z delom je začela v marketingu in organizaciji dogodkov piva, pred 9 leti so organizirali dogodek Birra&Sound, na kateri je bilo predstavljenih več kot 100 vrst svetovno znanega butičnega točenega piva, število obiskovalcev pa je preseglo 100 tisoč ljudi. »Šele pozneje, ko sem se naučila o pivu, sem lahko nadaljevala s prodajo piva,« opiše razliko med delom v tujini in Sloveniji, kjer se stanje po njeni oceni v zadnjem času nekoliko izboljšuje.