Marjan Batagelj v Mestu akrobatov: podjetništvo kot dolg tek brez bližnjic

Batageljeva zgodba se ni začela v sejnih sobah, kot bi si morda večina mislila, temveč v šolskih klopeh. Po izobrazbi geograf in etnolog – in ne ekonomist ali pravnik, kot bi spet marsikdo napačno predvideval – je najprej dve leti poučeval na gozdarski šoli v Postojni. »To sta bili dve lepi leti,« je povedal, a prelom se ni zgodil zaradi dela z dijaki. Zgodil se je v zbornici. Tam je prvič slišal, kako podcenjujoče so nekateri profesorji govorili o fantih, ki jih je sam doživljal kot poštene in delavne. Ko mu je mentor dejal, da bo čez nekaj let mislil enako, je vedel, da tam ne želi ostati. »Nisem hotel otopeti,« je dejal. Po dveh letih je dal odpoved.

Začelo se je s prodajo sesalnikov, preobrat pa so bile – vrečke

V podjetništvo ni vstopil z velikim načrtom, temveč iz nuje in radovednosti. Začel je s prodajo sesalnikov po sindikatih. Prav vsakdanji zapleti – nenehna vprašanja o vrečkah in njihovi dobavljivosti – so ga pripeljali do ideje, ki se je takrat zdela skoraj naivna: sesalnik brez vrečke. »Spomnil sem se italijanskega reka, da je po nevihti zrak čist. In pomislil: zakaj ne bi prahu lovili v vodo?«

Sledilo je deset let razvoja. Zavrnitev za zavrnitvijo, tehnične težave, voda, ki je uhajala proti motorju, in trenutki, ko je bil projekt tik pred tem, da se konča. Prelom se ni zgodil zaradi genialnega načrta, temveč zaradi napake. Na zadnjem sestanku, preden bi vsi načrti padli v vodjo, je del padel na tla, tehnik pa ga je nazaj sestavil narobe – in nenadoma je stvar delovala. »Po pomoti smo obrnili disk in ustvarili režo, ki je izenačevala pritisk. Takrat se je vse sestavilo.« Leta 1999 je bil izdelek pripravljen za trg, sledila je uspešna zgodba, a se je s smrtjo lastnika podjetja, kjer so sesalec razvijali, končala. Patent je bil prodan. Desetletje je bilo zaključeno.

Drugo desetletje je zaznamoval vstop v nepremičnine. Ne kot strateška ambicija, temveč kot obramba pred kompromisi. Zemljišča so bila v tistem času tako poceni, se je spominjal Batagelj, da je pomislil, da bi lahko v Slovenijo prišli Kitajci in vse pokupili – zato je raje kupoval on. Sledila je gradnja 200 stanovanj v Postojni, dokončana ravno sredi finančne krize leta 2008. »Takrat nismo vedeli, komu bomo to prodali. A ljudje so kupovali, ker nepremičnine niso bile obremenjene z dolgovi.« V dveh letih so bili projekti prodani, uvedli so tudi model najema z odkupom – še preden je postal širše znan.

Vstop v zgodbo, polno »podjetnih« interesov

Tretje desetletje njegovega podjetništva, ki zdaj v resnici traja že 16 let, pa se je začelo z odločitvijo, ki je bila za marsikoga nerazumna: nakup podjetja, ki je upravljalo Postojnsko jamo. Ko se je pojavila možnost prodaje, je v Postojni zavladal strah, da bo jama končala v tujih rokah. Na koncu sta pri mizi ostala le Batagelj in občina. Občina je želela večinski delež, a ni imela sredstev. Batagelj je imel denar in prevzel tveganje. »Zastavil sem vse svoje premoženje,« je povedal brez dramatiziranja.

Marjan Batagelj, lastnik podjetja Postojnska jama, je danes eden najbolj uspešnih slovenskih podjetnikov.

A prevzem ni pomenil slavja, da je podjetje prešlo v slovenske roke, temveč konflikt. Podjetje je bilo izčrpano, dobaviteljske verige prepletene z interesi domačih podjetij za vsako ceno, odnosi skrhani. Prvi koraki so bili simbolni, a jasni: vrnitev imena Postojnska jama, menjava uniform, odstranitev tanka pred vhodom, v katerem Batagelj ni videl nobene povezave s Postojnsko jamo in njenim turizmom. A pravi izziv je bila kultura. »Naše poslanstvo sem strnil v en stavek: delati v dobro jame in gosta. Če imaš to v glavi, veš, kaj je prav.« Eden najtežjih problemov, ki ga je izpostavil v pogovoru s Slakom, je bil alkoholizem med vodniki. Soočenje ni bilo prijazno, je pa bilo iskreno. »Rekel sem jim, da uničujejo sebe in svoje družine.« A nikogar zaradi tega ni odpustil. Nekatere je celo spremljal na terapije. Postopoma se je kultura spremenila.

Danes so številke drugačne. Ob prevzemu je imela jama 472.321 obiskovalcev. Lani jih je bilo več kot 940.000 – skoraj toliko kot v rekordnem letu 1988. A Batagelj poudarja, da rekordov ne lovijo več. »Zgornjo mejo smo dosegli. Zdaj nas zanima kakovost in razpršitev obiska.«

Preboj na svetovni zemljevid se ni zgodil sam od sebe. Človeška ribica je bila tam vedno. Spremenil se je pristop. Ko so prvič opazili jajčeca, so jih druge ribice pojedle. Drugič so se odločili, da zgodbo vzamejo v svoje roke. Snemali so, delili posnetke in javnosti odprli proces. Zgodba o »Baby Dragons« je obkrožila svet, poročali so BBC in The New York Times. Batagelj pa o vsem skupaj razlagala zelo skromno: »Jama je ista, žival je ista. Razlika je v tem, kako zgodbo poveš.«

O slovenskem poslovnem okolju in potezah, ki ga zavirajo

Ko danes posluša očitke o previsokih dobičkih, odgovarja mirno. Pojasni, da je predmet koncesije izključno jama, da plačujejo večmilijonsko koncesnino in davke ter da večino prihodkov danes ne ustvarijo z vstopninami v jamo, temveč v hotelirstvu, gostinstvu in drugih dejavnostih. Leta si dobička ni izplačeval. Ko se je leta 2023 zakonodaja spremenila in posegla v že obdavčene dobičke, pa je potegnil potezo, ki jo razume kot obrambo pravne varnosti.

»Pravica do neobdavčenega izplačila dobička po 15 letih je bila zapisana v zakonu. Ko so zakonodajo spremenili in želeli retroaktivno obdavčiti ta kapital, za katerega so bili davki že plačani, sem se odločil, da tega ne sprejmem. Takrat smo ravnali zgolj v skladu z zakonom, kar naslednje leto ni bilo več mogoče. Priznam, da me je bolelo srce, da sem to moral storiti. Denar se je zgolj prestavil z računa podjetja Batagel, ki je v lasti mene in moje žene, na najin osebni račun. Ta ukrep je zaustavil razvoj podjetništva v Sloveniji,« je bil kritičen postojnski podjetnik.

Tudi sicer je do političnih razprav o davkih in plačah zelo neposreden. Populizem vidi kot nevarnost, ki odvrača mlade. »Ko mladim razložiš, zakaj od bruto plače dobijo bistveno manj neto, in hkrati čakajo na samoplačniške storitve, začnejo dvomiti v sistem. Dvigovanje davkov vodi v siromašenje družbe, zato je nujen dialog brez sovraštva, kjer se posluša tudi podjetnike.«

A sam kljub temu ostaja, ne zanima ga selitev podjetja, niti ne širitev podjetja v tujino: »Sem lokalpatriot. Če bomo vsi, ki znamo kaj narediti, odšli, kaj bo ostalo?«

O načrtih za prihodnost

Kadrovskih težav sicer kljub temu, da je turizem precej sezonski posel, nimajo, plače v njihovem podjetju so nadpovprečne, regres maksimalen, napredovanja redna. »Ponosen sem, ko zaposleni rečejo, da so si nagrado zaslužili.« In še ena njegova menedžerska posebnost, lahko bi rekli tudi odlika: skoraj vseh 210 zaposlenih pozna po imenu. »Firma je moja druga družina.«

Vizija prihodnosti ostaja znotraj turizma, a z razpršitvijo tveganj. Eden večjih projektov je Valeta v Portorožu, s čimer bi se izognili tudi prometu v središču obmorskega mesta in končno dobili tudi pravo slovensko promenado, a hkrati opozarja na birokratske ovire, ki zavirajo razvoj. »Razvijali bi se lahko trikrat hitreje, če ne bi imeli tako zapletenih postopkov. Želel sem pripeljati ugledno hotelsko verigo Six Senses, a sem odnehal zaradi prostorske zakonodaje. Postali smo birokratska družba.«

Marjan Batagelj se je še enkrat pokazal v luči prodornega, a tudi brutalno iskrenega podjetnika, ki ne skopari s kritiko, kadar država dela proti razvoju podjetništva. Večer v Mestu akrobatov je tako ponudil še en realen pogled na podjetništvo kot dolgotrajen proces odločitev, kjer ni bližnjic in kjer uspeh nikoli ni samoumeven. Batageljeva zgodba ni zgodba o enem preboju, temveč o zaporedju desetletij, v katerih je vsakič znova stavil vse – in vztrajal, uspeh pa je prišel le kot posledica trdega dela.