Na sliki Raffaele Bova, Italijan, ki je v Ljubljani odprl jezikovno šolo Moj Maestro (Vir slike: osebni arhiv)
Bova, sicer diplomirani pravnik, je z italijanskim centrom za jezik in kulturo Southrise, ki ga je odprl leta 2009, želel poudariti, da gre za center, ki se dviga iz juga. Bova namreč prihaja iz Reggia v Kalabriji. Njegov način poučevanje je preprost, pravi: od prve ure poučujejo zgolj in samo v jeziku, katerega se učijo. Priznava, da je sprva malce težko, a se tečajniki hitro prilagodijo na njihov sistem, obenem pa jim to daje možnost hkratnega učenja obnašanja. Zavihra z rokami in da primer, da Italijani večinoma govorijo z rokami. »Slovenščina je prepovedana,« pove v smehu. »Jaz jim dam namig, pravila, potem pa jim dam naloge, da delajo in obenem govorijo. Spodbujamo jih, da govorijo zgolj v jeziku, ki se ga učijo,« razloži.
Sam svoj mojster
Začetki so bili težki. Moral se je naučiti slovenščino, ki mu sicer še vedno povzroča nekaj težav – največje mu povzročajo skloni in dvojina. V posel pa se je podal sam, postavil je spletno stran in promoviral šolo. Tudi prek Facebooka, a takrat so bili drugi čas, pravi. Bil je bolj enostaven in odprt za množice podjetnikov.
Od Afrike, Evrope do ZDA
Jezikovno šolo oziroma status samostojnega podjetnika je odprl na Ajpesu, opravil krajši tečaj, pri registraciji pa je dodal tudi turizem, se spominja. Njegova jezikovna šola, ki se danes imenuje Moj Maestro, omogoča tudi tečaje v tujini. »V Italiji, Nemčiji, na Irskem, v Veliki Britaniji, v ZDA, tudi v Afriki, v Cape Townu, na Malti,« našteva, kje vse ponujajo tečaje. Dodaja, da je še vedno najbolj ugodna cena v Italiji, saj jih tam subvencionira država. Tako dajo tečajniki za en mesec tečaja v Kalabriji 300 evrov, vsak dan imajo tudi izobraževanja.
Zakaj Moj Maestro?
Dve leti nazaj se je Southrise preimenoval v Moj Maestro. V tistem času je postala prepoznavna plesna skupina Maestro, k imenu ga je pritegnilo tudi dejstvo, da je magister del najvišjega izobraževanja, poleg tega pa gre za latinsko besedo, ki se v italijanščino prevaja kot Maestro. Veliko težo pri odločanju je imela tudi raziskava, ki jo je izvedel, in ugotovil, da se lahko pri vpisu novega imena šole pojavi precej višje v iskalnikih. Maestro je namreč znana beseda tudi zaradi Maestro plačilne kartice.
Z Moj Maestro je tudi precej razširil ponudbo: »Poleg italijanščine, nudijo še angleščino, španščino, francoščino, nemščino, ruščino, švedščino, portugalščino … Vse imamo. Tudi nizozemščino,« pravi. Portugalščina je bila vse do lani izjemno obiskana, skoraj tako kot nemščina. S svojo jezikovno šolo je postal tudi ekskluzivni partner Tehnološkega parka Ljubljana za jezikovne projekte.
Prek sodelovanja z ambasadami do učiteljev
Učitelji so običajno naravni govorci jezikov, ki jih poučujejo. V stik z njimi pridejo prek ambasad, kjer povprašajo, če jim lahko posredujejo kontakte, v kolikor imajo interesente. »Povabimo jih na razgovor, tiste, ki jih izberemo, treniramo v angleščini. Ko vidimo, da so pripravljeni, jim dovolimo, da imajo demo uro za stranke. Če so te zadovoljne, jih obdržimo,« manjšo prednost pa imajo tisti, ki so naravni govorci, saj je tako manjša verjetnost, da bi med poukom uporabljali slovenščino. A to ne pomeni, da med učitelji ni Slovencev. »Sprva izgleda, da se je na tak način težko naučiti jezika, vendar ni tako. Če obvladaš metode, je lahko zabavno,« pravi.
Eni si privoščijo padec kakovosti, drugi se odločijo za padec prometa
Italijan, ki je pred meseci praznoval že sedmo obletnico selitve v Slovenijo, je kljub uspešnemu vodenju jezikovne šole kritičen do razmer v Sloveniji. »Glede davkov je Slovenija popolnoma nesposobna država,« je direkten. »Zadnji dve leti so se tako povišali davki na avtorske pogodbe, da smo izgubili precej prometa na račun tega. Avtorske pogodbe so tako drage, da se ne da preživeti. Če zvišaš DDV in stroške na avtorsko pogodbo, se bo to poznalo tudi na končni ceni tečaja. Če je kriza in so cene previsoke, se ljudje za njih redkeje odločajo. Možna posledica je tudi padec kakovosti. Ker si mi tega ne želimo, smo si privoščili padec prometa, ne pa padca kakovosti.«
Slovenci morajo znati vsaj en jezik
Pravi, da je za Slovenijo, kjer igrata pomembno vlogo uvoz in izvoz, pomembno znanje jezikov. »Ljudje kupujejo in prodajajo naprej, moramo imeti povezave z drugimi državami, ker nimamo dovolj kupcev. Dva milijona potrošnikov ni nič. Če kupuješ iz Kitajske ali Velike Britanije, moraš znati vsaj en jezik,« je pa zato Slovenija dovolj varna in prijetna za vzgojo otrok. Tudi sam je namreč očka, ki se bo v naslednjih mesecih preizkusil še s spletno trgovino, o kateri pa za zdaj še ne more spregovoriti.
Propad slovenskih podjetij žal ni zgodba za Evropo
»Hja,« je njegov odgovor na to, kako je poskrbljeno v Sloveniji za podjetnike. »Mislim, da smo v tej državi vsi na isti poziciji. Težava je, da nimamo svoje politike, ampak da jo vodijo ostale, večje države iz Evropske unije. Naša politika je projekcija glavnih držav. Če Španija, Italija ali Nemčija bankrotirajo, bo padla cela Evropa, ker je tako razvejana prodajna mreža iz teh držav,« v smislu elektrike, hrane, oblačil, storitev in drugega. Za primer daje »naš« – pri čemer misli italijanski – parmezan, ki je poznan po celem svetu, tudi Fiat. »Če propadejo slovenska podjetja, to žal ni dovolj velika zgodba za preostalo Evropo. Ker smo premajhni, zato mora Slovenija slediti drugim državam,« meni Bova.
