Pojasnilo DURS-a:
V opisanem primeru davčni zavezanec ne more uveljaviti pravice do odbitka DDV od stroškov prehrane in nastanitev. Davčni zavezanec namreč lahko odbije DDV od stroškov prehrane in nastanitev, ko so ti stroški povezani z nadaljnjo dobavo hrane in nastanitev.
Davčni zavezanec ima v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1 pravico, da odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev. Če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.
ZDDV-1 v okviru omejitev pravice do odbitka DDV določa, da davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve. Razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu nastali pri teh dobavah v okviru opravljanja njegove dejavnosti.
Gre za primer, ko davčni zavezanec iz Ljubljane pošlje v Maribor svojega zaposlenega, da pri stranki opravi storitev. Ta pa traja nekaj dni. Zaposleni je v času opravljanja storitve nastanjen v Mariboru.
V opisanem primeru bo davčni zavezanec opravil storitev stranki. Znotraj te bo »pokril« tudi stroške prehrane in nastanitve, nastale pri opravljanju te storitve. Ne bo pa opravil dobave prehrane in nastanitve. Zato nima pravice do odbitka DDV. Davčni zavezanec je namreč upravičen do odbitka DDV od stroškov prehrane in nastanitve, če so ti stroški nastali pri opravljanju dobav prehrane in nastanitve v okviru opravljanja njegove dejavnosti. Primer: hotelska dejavnost.
V opisanem primeru tako davčni zavezanec ne more uveljaviti pravice do odbitka DDV od stroškov prehrane in nastanitve.
Vir: DURS
