Poiskali smo odgovore na vprašanja, ki ste nam jih zastavili naši bralci.
Sedaj ga moti prah, prepih in močno sonce, ne zdrži več kot osemurnega dela, ne more več delati na gradbišču. Iz izvedeniškega mnenja je izhajalo tudi, da tožnik ne bi smel dvigati bremen, težjih od 10 kg, ker obstaja nevarnost ponovnega strganja mrežnice. Prav tako pa je posledica poškodbe bila 10% izguba vida desnega očesa.
Odločitev sodišča
Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku nesreče. Prisodilo mu je odškodnino v višini 9.500,00 EUR za nematerialno škodo in v višini 90,90 EUR za materialno škodo.
Pritožba tožene stranke
Pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila tožena stranka oz. delodajalec.
Sodišče prve stopnje je kasneje spremenilo prvostopenjsko sodbo v smislu, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku nesreče. Delavec mora namreč svoje delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Kljub temu, da delodajalec očitno delavca ni poučil o tem, kako je treba pravilno rezati in navijati žico, bi moral to delo opravljati previdneje. Saj tudi laik ve, da obstaja pri rezanju žice, če je ta napeta, nevarnost, da se sproži. Pri tem pa udari v del telesa. Zlasti, če je prej zvita v kolut. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ocenilo, da je delavec za poškodbo pri delu delno kriv tudi sam. Njegov soprispevek, da je poškodba pri delu nastala, je ocenilo na polovico. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pa ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.
Kaj vse je tožba še vključevala ter na podlagi katerih argumentov se je sodišče dokončno odločilo, lahko preberete v najnovejši številki vestnika Varnost in zdravje na delovnem mestu. Tam boste našli še več praktičnih primerov s tega področja.
Vir: Verlag Dashöfer
