Preden se podjetnik loti postopka registracije znamke, velja poudariti, da znamke veljajo zgolj na ozemlju držav, za katere so bile registrirane. To pomeni, da je pred pričetkom postopka registracije najprej potrebno določiti območje, kjer bo podjetnik znamko uporabljal. Tiste države, ki so zanj tržno zanimive bodo torej države, v katerih je registracija znamke smiselna.
V naslednjem koraku je potrebno opraviti razvrstitev blaga in storitev v ustrezne razrede po nicejski klasifikaciji. Na podlagi tako pridobljenih razredov se opravi preverba razpoložljivosti imena za države, kjer podjetnik namerava vložiti prijavo za registracijo. V primeru, da je ime prosto, je čas za razmislek o načinu registracije, ki je za specifičen primer podjetnika najprimernejši.
V nadaljevanju opisujemo dve možnosti, kako do registracije znamke na mednarodnem področju.
Registracija blagovne znamke v vsaki državi posebaj
Gre za bolj zapletenega od dveh opisanih načinov, saj slednji zahteva posebno prijavo in ločen postopek za vsako od držav, za katere se išče zaščita. Če želi podjetnik znamko registrirati npr. v 3 državah, bo moral vložiti 3 prijave, vsako v svoji državi. To praktično pomeni, da bo potrebno koordinirati več postopkov naenkrat, kar lahko predstavlja precejšnji stres.
V primeru, da se podjetnik posluži tega načina, je prijave potrebno vložiti neposredno pri uradih za intelektualno lastnino držav, kjer podjetnik želi zaščititi svojo znamko. Vsak postopek je v tem primeru urejen z notranjo zakonodajo države. To velja tudi za pristojbine za registracijo, ki se od države do države lahko razlikujejo.
Po večini tujci prijave za registracijo sami ne morejo vložiti. Vlaganje prijav jim je tako omogočeno preko lokalnega zastopnika za intelektualno lastnino, ki prijavitelja zastopa v postopku. Stroškom pristojbin je torej potrebno prišteti še stroške zastopanja v postopku.
Registracija blagovne znamke je lahko prevelik zalogaj. Nudimo vam celovito pomoč TUKAJ >>
Ker gre za več postopkov, lahko stroški hitro narastejo. V nasprotju z registracijo preko madridskega sistema, pa znamke tu ni potrebno predhodno registrirati pri uradu izvora. Ta možnost je smiselna v primeru, ko izbranih držav ni veliko in v primeru, ko znamke podjetnik niti ne želi zaščititi pri uradu izvora.
Registracija blagovne znamke preko madridskega sistema
Pot do mednarodne registracije znamke v tem primeru poteka v več delih. Vedno se prične s prijavo, oziroma registracijo znamke pri uradu za intelektualno lastnino države, kjer ima prijavitelj stalno bivališče, državljanstvo ali dejansko in resno podjetje (urad izvora). To pomeni, da bo pred prijavo za mednarodno registracijo potrebno vsaj začeti ali pa izpeljati postopek registracije znamke v “domači” državi.
Posebnosti pri EU
Osebe s stalnim bivališčem, državljanstvom ali dejanskim in resnim podjetjem v EU, imajo glede izbire urada izvora na voljo dve možnosti. Prijavo lahko vložijo pri uradu za intelektualno lastnino svoje države, članice EU ali pa jo vložijo neposredno pri evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO). Od pristopa EU k madridskem protokolu, je namreč omogočeno, da se kot urad izvora na mednarodni prijavi navede tudi EUIPO.
Mednarodna prijava blagovne znamke
Po pri uradu izvora vloženi osnovni prijavi, oziroma registraciji, prijavitelj, oziroma imetnik znamke, lahko vloži mednarodno prijavo. Slednjo je potrebno prav tako vložiti pri uradu izvora, ki prijavo posreduje naprej. Pomembno je, da v prijavi navede isto znamko. Prikaz znamke mora torej biti enak prej prijavljeni, oziroma registrirani znamki imetnika, seznam blaga in storitev pa ne sme biti širši.
Prijavo se vloži preko predpisanega obrazca, pri čemer je potrebno izpolniti vsa obvezna polja. Priložiti je potrebno tudi v enega od uradnih jezikov WIPO preveden seznam blaga in storitev in navesti države, za katere se vlaga prijava.
Hkrati je z vložitvijo prijave potrebno uradu izvora poravnati tudi pristojbino za prepošiljanje prijave. Ta v primeru, da je urad izvora slovenski urad za intelektualno lastnino, znaša 60 evrov, v primeru, da je urad izvora EUIPO, pa 300 evrov.
Pri prijavi blagovne znamke vam pomaga MP pravni oddelek. Preverite TUKAJ >>
Pristojbine za registracijo blagovne znamke
Prijavi je potrebno priložiti tudi potrdilo o plačilu pristojbin za registracijo, ki jih prijavitelj poravna direktno na račun WIPO. Mednarodne pristojbine se plačujejo v švicarskih frankih in so sestavljene iz osnovne pristojbine in dopolnilnih pristojbin. Višina je odvisna od števila držav in števila razredov blaga in storitev. Prav tako so pristojbine dražje, če je znamka v barvi.
Prijavitelj pristojbine lahko izračuna sam, preko WIPO kalkulatorja, ki je dostopen na spletu.
Posredovanje prijave
Mednarodno prijavo urad izvora pregleda in jo, ko izpolnjuje vse zahteve, posreduje naprej na WIPO. Ta znamko objavi in vpiše v svoj uradni register, prijave pa razpošlje po državah, ki so navedene na prijavi.
Vsaka država posebej nato odloči ali bo znamko registrirala na svojem ozemlju, za kar ima 12, oziroma 18 mesecev časa. Če država v roku ne izjavi, da znamki ne priznava varstva, se šteje, da je znamka registrirana. V primeru, da bi bila blagovna znamka v določeni državi zavrnjena, ima imetnik na voljo pritožbena sredstva, ki so enaka, kot v primeru, da bi prijavo za registracijo vložil neposredno v tej državi.
Širitev mednarodne registracije
Ko je podjetnik preko madridskega sistema že uspešno registriral znamko, lahko širi svojo registracijo tudi na ostale države madridske unije. Tu prav tako velja, da lahko z eno prijavo zajame poljubno število držav.
Stroški mednarodne registracije z uporabo madridskega sistema so praviloma precej manjši, postopek pa je prijavitelju bolj prijazen. Ta se namreč izogne formalnim postopkom pri posameznih uradih in plačevanju pristojbin v vsaki državi posebej.
