Mlada podjetnika leta 2015 sta Anja in Alen Marić (Vir slike: Jernej Kokol).
»Utrujen sem,« mi je dejal Alen, kako se počuti. Ravno ta teden so namreč selili trgovino. »Jaz rad nastopam, ona (Anja, op.a.) pa je veliko bolj dovzetna za stres,« je malce utrujen povedal. Z mladima podjetnikoma smo se v miru, ko je večina že zapustila dogodek, vsedli za mizo in stekel je prijeten pogovor.
Začela bom s tipičnim vprašanjem. S čim mislita, da sta prepričala žirijo?
Anja: Mislim, da sva jo prepričala z unikatnostjo. Z novo zgodbo, ki ni le nova za Slovenijo, ampak tudi za svet. S tem, ko je unikatna, pa je tudi uspešna. Gre za skupek dveh zelo močnih elementov.
Alen: Z drugačnostjo, z nečim, kar še ni na trgu. Tudi z rastjo, ki je zelo dobra. Že prvo leto smo naredili zelo dobre rezultate. Letos načrtujemo okoli 600, 700-odstotno rast. Tudi za naslednje leto upamo, da bo tako.
Ta drugačnost, ki jo omenjata, v kakšni obliki se to odraža?
Anja: Vsak naš kos je unikaten. Izstopimo iz poplave istih izdelkov. Ko pridete k nam, dobite čisto svoj kos, ki ga nima nihče drug. To je ljudem všeč. Všeč jim je, da se vračajo nazaj k naravi, da je izdelek topel, prijeten. Prepričana sem, da so to izdelki prihodnosti in da bo tekom let imel vsak vsaj en kos lesenega nakita oziroma modnega dodatka.
Je k vajinemu uspehu prispevalo tudi dejstvo, da se res vračamo k naravi?
Anja: Zagotovo. Vedno bolj težimo k temu. Začeli smo gledati, kaj jemo, tudi midva. Gledamo, kaj damo nase. Pripravljeni smo dati raje kak evro več za kakovosten izdelek kot pa za artikle, ki jih ima vsak tretji na sebi.
Alen: V zadnjih letih je bila poplava plastike. Ko začnejo ljudje enkrat nositi lesena očala, ne verjamem, da se bodo vrnili k plastiki … Gre za drugačen občutek, za toplino. Enako je z uro, ki je lažja, bolj prijetna, hipoalergena. Res ima prednosti. Opažamo razliko v primerjavi z lanskim letom, kako naraščajo uporabniki in mislim, da se bomo v naslednjih letih res obrnili k lesu. Upam, da opuščamo plastiko.
Izbor Mladi podjetnik leta 2015 je potekal v NLB Centru inovativnega podjetništva. Na sliki Anja in Alen Marić (Vir slike: Jernej Kokol).
Ko večata prihodke, ko se širita v tujino, bosta širila tudi ekipo? Bosta zaposlovala?
Anja: Zagotovo. Za seboj imava resno ekipo študentov. Trem sva ponudila tudi redno zaposlitev, in sicer v okviru subvencij za zaposlitev, ki jih daje država. Bi pa morali imeti zaključeno fakulteto, a jim je zmanjkalo nekaj izpitov. Ko ne bodo več v fazi statusov, bodo del naše ekipe.
Alen: Tudi več potreb je po delavcih. V načrtu je vzpostaviti pisarno, saj delamo vse prek trgovin trenutno. Pisarna bo zadolžena za celo Evropo. Da je središče WoodWayja v Sloveniji – kreativa, marketing, skratka vse. Definitivno se bomo morali širiti.
Kaj mora imeti bodoči delavec? S čim vaju prepriča?
Alen: Odvisno, kaj potrebujeva. Zagotovo pa mora imeti energijo, mora biti predan delu in imeti rad to, kar delamo. Teh je veliko. Potrebujemo dobre trgovce, da so prijazni, da se stranke rade vračajo. Imamo študentko, ki je novinarka, od nje pričakujemo, da dobro piše članke, vodi PR. Oblikovalko, ki dela ves dizajn. Vsak študent prevzame del podjetja oziroma panogo.
Anja: Nekateri tudi vodijo svoje poslovalnice. Imamo že določene študente, ki so z nami od začetka.
To govorita za Slovenijo. Kako pa je v tujini?
Anja: V Umagu in Kopenhagnu gre za franziše. Imajo jasna navodila. Tam sva vseeno midva bolj vpletena. Ponudimo jim isto zgodbo, kot smo jo dali Sloveniji. Mogoče še malce več, ker želiva, da uspe. Želiva v svet, nočeva se ustaviti v Sloveniji.
Alen: Franšizijem ponudiva ves “know-how”. Marketing se dela pri nas, oni pa so zadolženi za prevode v lokalni jezik. Imajo tudi izobraževanja, obiščejo nas, da vidijo, kako delamo v Sloveniji. Predamo jim vsa znanja, oni pa so zadolženi, da vodijo svojo firmo, najdejo prave delavce pod našimi navodili.
Finalisti izbora Mladi podjetnik leta 2015 (Vir slike: Jernej Kokol).
V vajini trgovini je možno najti tudi slovenske proizvajalce.
Anja: Gre za slovenskega proizvajalca, imamo tudi takšne, ki uporabljajo izključno slovenski les, ki ga uporabijo iz lastnega vrta ali sosednjega gozda. Ampak problem slovenskega lesa je, da je mehak. Zato pogosto ne more zadostiti pogojem izdelkov.
Koliko pa je slovenskih proizvajalcev?
Alen: Imamo več slovenskih proizvajalev. Enega, ki izdeluje slovenska očala. Ves nakit je od slovenskih proizvajalcev. Lesene ure so tuje, saj jih nihče v Sloveniji ne proizvaja. Izdelki iz plute … za najboljšo pluto velja portugalska. Najin cilj pa je imeti najboljše oblikovalce. Če to pomeni, da je med njimi Slovenec, ga z veseljem predstavljamo, ni pa to pogoj.
Po kakšnih kriterij pa lahko oblikovalci postanejo del zgodbe WoodWay?
Alen: Ali da je nekaj novega, ali pa da izstopa. Iz Slovenije sva v zadnjem letu dobila vsaj 100 ponudb. Nekaj je takšnih izdelkov, ki trenutno še ne pašejo v našo trgovino, ker imamo le modne dodatke. Imajo pa zanimive produkte in imamo shranjene kontakte za naslednje projekte. Nekaj je takšnih, ki so že podobni obstoječim proizvajalcem, a nočemo imeti preveč podobnih. Poskušamo zbrati tiste, ki so najboljši na trgu.
Vajina zgodba je posebna tudi zato, ker nista posegla po kreditu …
Alen: Začela sva s podjetjem, ko je Anja ostala brez službe. Takrat nisva imeli nič privarčevanega denarja, uspela pa sva zbrati toliko, da sva odprla podjetje. Takrat sva tudi rekla, da nikoli v življenju ne bova več dovolila, da ne bova imela privarčevanega denarja. In te ubijejo krediti za hišo, avto. Raje se odločiva za počasno rast, čeprav je izjemno hitra. Jo komaj kontroliramo. In da če se bo kdaj zgodba končala, da želiva biti vsaj brez kreditov. Trg je zelo nepredvidljiv. Danes je nekaj “in”, jutri več ni. Imava dva otroka, morava biti odgovorna. Če se bo enkrat končalo, si lahko vsaj rečeva, da je bilo super, da sva delala dobro, ne bo pa nama treba še nekaj let odplačevati kreditov.
Kaj je prispevalo k temu, da vama ni bilo treba po kredit? Na začetku sta delala sama. Tudi tisti, ki si podobno rečejo, so v neki fazi primorani vzeti kredit.
Anja: Verjetno si ga bomo enkrat vzeli. Ampak ko bomo v fazi večmilijonskega podjetja, ko bomo popolnoma na varnem in ko nam bo to omogočilo res veliko rast ter prodor.
Alen: Če dobro delaš, se da. Prvo trgovino sva odprla aprila lani, drugo avgusta. Dajala sva denar na stran, da bi odprla novo. Ko sta delali dve trgovini, je bilo lažje odpreti tretjo, ki smo jo odprli oktobra. Ena trgovina je odprla drugo, dve tretjo… Zdaj je lažje. Najtežje je bilo odpreti prvo. Kolikor dobro bomo delali, tako hitro bomo odpirali trgovine. Raje imamo manj trgovin in da kontroliramo situacijo. Kot pa hitrejšo rast in večje tveganje.
Zmagovalca izbora Mladi podjetnik leta 2015 med enim od prvih intervjujev (Vir slike: Jernej Kokol).
Omenila sta tudi razširitev ponudbe, in sicer na lesene izdelke za dom. Kdaj lahko pričakujemo nov koncept?
Anja: Projekt smo želeli zagnati že letos, a smo ga malce ustavili. Tu bo precej večja konkurenca, kot jo imamo na trenutnem področju. Veliki proizivajalci bi naju lahko pokopali. Njihovih cen s slovenskimi izdelovalci si ne bi mogla privoščiti. Ko bova dovolj okrepila WoodWay, bo to lažje. Ljudje bodo morda pripravljeni odšteti 10 evrov več kot drugje.
Alen: V načrtu je v začetku leta 2016 odpreti prvo WoodWay Home trgovino. Najverjetneje v Ljubljani. Ponekod bodo samostojne trgovine, popolnoma ločene. V manjših krajih pa bo trgovina z dvema oddelkoma. Zakaj WoodWay Home? Ker sva nenehno dobivala vprašanja, ali imava v ponudbi tudi dodatke za dom. Opazili smo velik interes. Vse več proizvajalcev naju je kontaktiralo, da delajo dodatke za dom iz lesa. Proizvajalce torej že imamo, obenem tudi povpraševanje s strani trga. Treba je dobiti tudi novo, večjo lokacijo. Trenutno je idealna velikost trgovin od 30 do 40 kvadratnih metrov. Za nov koncept pa je potrebna še enkrat večja površina.
Na sliki del strokovne žirije, ki so jo sestavljali Lojze Bertoncelj (30Lean), Blaž Zupan (Optiprint), Rok Gorjup (Si.mobil), Sandi Boršo (SAOP), Darko Jurič (NLB), Kristina Kočet Hudrap (Tiko Pro) in Borut Borštnik (Zavod mladi podjetnik).
Že iščeta prostore?
Alen: Iščeva. Odločava se, ali bo trgovina v nakupovalnem središču ali v starem del mesta. Do zdaj smo bili prisotni v starih delih mesta, tam je tudi več turistov, ki so bolj impulzivni kupci. Z vstopom v večje ljubljansko nakupovano središče pa smo se prvič usmerili le na slovenske kupce. Za WoodWay Home predvidevava, da je bolje iti v nakupovalne centre in se približati domačim kupcem.
Anja: Vstop v nakupovalne centre je tudi težji. Dogovarjaš se več mesecev vnaprej. Samo za to nakupovalno središče, v katerem smo prisotni, smo začeli s pogovori v začetku septembra, prišli smo pa aprila. Proces je zelo dolg.
Alen: Če hočeš biti v dobrih nakupovalnih središčih. Kar je pri nas spet pomemben pogoj. Imeti najboljše lokacije.
Ena od članic žirije je rekla, da sta jih prepričala tudi z delom svojih zaposlenih. Da ne sedijo križem rok v trgovini, ampak da so zadolženi tudi za ostale zadeve. Kako zagotavljata ambicioznost in zagnanost svojih delavcev?
Anja: Trudimo se, da so naši študentje bolje plačani kot ostali. To je prva motivacija, ki pa upam, da ni glavna. Imajo fiksno, minimalno postavko po zakonu, in tri variabile, ki jih zelo uspešno dosegajo. Mislim, da jih najbolje motiviramo s tem, ko vidijo, da jim zaupamo, da so njihove ideje in prispevki, izpeljani, najina glavna želja pa je, da je teh prispevkov vedno več. Misliva, da vsak najin študent, delavec zelo podobno dojema podjetje kot midva.
Alen: Mislim, da jim denar ni glavni motivator. Gre za ambiciozne ljudi na enem kupu. Dobivajo pomembne zadolžitve, pri tem pa imajo proste roke. Če rabijo kakšen nasvet, sva jim vedno na voljo. Vedno pa poskušava le usmerjati delo. Poskušava ustvariti takšno ekipo, da ima vsak svoj sektor, in da midva poskušava le koordinirati zadeve. Vmes pa lahko čas posvetiva širjenju, v ozadju pa vse normalno poteka.
Sta prisotna v trgovinah?
Anja: V vseh. Vedno. Zaenkrat delamo na ta način, da so nad trgovinami pisarne. En dan sem v Radovljici, drugi dan v enem delu Ljubljane …
Alen: Morate vedeti eno razliko najine trgovine. Mi imamo veliko vrednosti produkta. Nimamo pa nakupov vsake dve minutI. Gre za 10, 20 nakupov dnevno. Ostali čas pa se izrabi za dodatno delo. Še vedno morava biti dnevno prisotna na lokacijah, preverjati, kaj se dogaja. Nekaj časa bo še tako, upam pa, da bo z vzpostavitvijo še ene pisarne tega čim manj. Sicer pa eno študentko, ki je z nama od prvega dneva, že usmerjava v to, da bo ona prevzela vse lokacije. Med drugim bo predajala tudi znanje. Ena od stvari, ki se jih bomo lotili v prihodnje, je izobraževanje študentov. Poskušamo imeti čim boljše delavce.
Anja: Želim si, da bi nam si jih želel vsak ukrasti. Res delamo na tem, da imamo najbolj prijazne, najbolj uslužne, najbolj podjetne projdalace. Moram se pohvaliti, da redno, tedensko dobivamo na njihov račun pohvale. To nam je tisto sporočilo, da delava prav.
Za konec pa še eno tipično vprašanje: kakšni so občutki po zmagi in ali sta jo pričakovala?
Anja: Občutki so fenomelalni. Ne moreva opisati, kako dobri. Mislim, da še nisva dobro dojela. Verjetno, ko bova zapustila prostore. Upala sva na zmago. Ne moreva reči, da sva jo pričakovala, ker je bila konkurenca veliko boljša, kot sva jo pričakovala. Slovenija ima veliko mladih dobrih podjetnikov. Upam, da bo takšno tekmovanje dalo spodbudo tudi ostalim, da se z eno močno voljo in na žalost tudi veliko energije in časa, da priti do dobrih rezultatov.
Alen: Občutki so super. Potrdilo, da delaš dobro. Upala sva na zmago, ne bi bila pa žalostna, če bi bil nekdo drug na najinem mestu.
