Pogled v prakso: Uporaba slovenščine pri spletnem oglaševanju (Vir slike: deathtostockphoto.com)
Pobudnik ustavne presoje navaja, da ima neposredni interes, ker naj bi izpodbijana člena posegala v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS) na področju tržnega komuniciranja s tujimi potencialnimi strankami, ker določata obvezno spletno oglaševanje v slovenščini.
Pobudnik svojo pobudo utemeljuje z obrazložitvijo, da posluje v Sloveniji zgolj z znanimi kupci, zato naj bi bilo kakršnokoli oglaševanje slednjim ekonomsko neutemeljeno. Tržna komunikacija je v tem primeru smiselna samo globalno, torej izven Slovenije. Dodaja, da naj si podjetja sama postavljajo prioritete in sama odločajo, kateri poslovni partnerji so zanjo zanimivi in kateri ne. Ker za pobudnika slovenski trg za oglaševanje preko interneta ni zanimiv, ga glede na to, da je gospodarska pobuda svobodna, nihče ne more prisiliti v spletno predstavitev v slovenščini. Obvezna spletna predstavitev v slovenščini je namreč povezana z dodatnimi stroški.
Po mnenju pobudnika kaže določba Zakona o javni rabi slovenščine na nepoznavanje podjetništva in internetnega medija. Pravi, da bi moral zakon, ki bi želel biti nediskriminatoren, predpisati obvezno predstavitev po internetu vsem v Sloveniji registriranim podjetjem, vendar ne kot del poslovnega procesa.
Kakšne so določbe ustavnega sodišča?
Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
Ustavno sodišče pritrjuje trditvi, da je gospodarska pobuda po Ustavi svobodna, k temu pa dodaja, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij ter da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. To pomeni, da je pravica do svobodne gospodarske pobude ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave.
Po oceni Ustavnega sodišča je določitev zakonskega pogoja, da mora slovenska pravna oseba ali fizična oseba z registrirano dejavnostjo pri spletnem predstavljanju in oglaševanju obvezno uporabljati slovenski jezik, del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude.
Ustavo-sodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana. Ustavno sodišče v tem okviru praviloma preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice razumen razlog.
Zakonodajalec določa navedeni zakonski pogoj za vse pravne osebe in fizične osebe z registrirano dejavnostjo, če se spletno predstavljajo in oglašujejo, kar velja ne glede na to, kateri ciljni skupini sta spletna predstavitev in oglaševanje namenjena.
Ker pa določba Zakona o javni uporabi slovenščine hkrati dopušča tudi možnost, da se navedeni subjekti spletno predstavljajo in oglašujejo tudi v tujih jezikih, je zakonodajalec upošteval tako naravo spletnega medija kot tudi interese tistih gospodarskih subjektov, ki se spletno predstavljajo in oglašujejo zgolj oziroma predvsem zaradi pridobivanja potencialnih tujih strank.
Tudi narava spletnega medija je taka, da sta spletna predstavitev in oglaševanje dostopna ne le tujim osebam, temveč tudi slovenskim fizičnim in pravnim osebam. Glede na to, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati, da je ta pogoj nerazumen.
