Valerija Verhovnik: »Podjetništvo je velika odgovornost; do sebe in do drugih.«

Veronika Verhovnik (Vir: osebni arhiv)

Valerija Verhovnik ima v najemu samooskrbno turistično ekološko kmetijo Našraj. Ukvarja pa se tudi s turizmom; z oddajo sob in prostora za kampiranje. Na posestvu se nahaja tudi ekološki nasad aronije. V Idriji deluje tudi njena slaščičarna Emilija, v sklopu katere Valerija povezuje lokalne proizvajalce in skuša kar v največji meri uporabiti lokalno pridelane sestavine.  

Valerija je tudi ustanovna članica društva Hudournik, ki je bilo ustanovljeno pred enim letom s ciljem razvoja idrijsko – cerkljanskega podeželja. Namen društva je približati to območje turistom; tako iz vidika lokalne kulinarike kot možnosti za izlete po okolici.

Pred leti ste pustili varno službo in se podali v podjetništvo. Kaj vas je motiviralo pri odločitvi, da ste naredili ta korak?

Valerija: Izziv mi je bil prevzeti kmetijo, na njej vzpostaviti turistično dejavnost in iti na svoje. Da sam sebi dokažeš, da nekaj zmoreš, da lahko narediš nekaj iz nič.

Kakšna so bila vaša pričakovanja o podjetništvu, preden ste se podali vanj?

Valerija: Pričakuješ večjo svobodo in zaslužek za varno in kakovostno življenje.

Predvsem sem si želela novih izzivov. Izzivi me motivirajo; sploh takšni, ki večini ljudi predstavljajo nekaj nemogočega.

Pred nekaj leti, ko sem prišla sem, so se mi okoliški ljudje smejali v smislu: »Kdo bo pa hodil sem na dopust?«. Pa hodijo.

Zdaj po toliko letih, ko ste sama svoj šef; kje vidite prednosti in slabosti podjetništva?

Valerija: Prednosti so v tem, da si sam razporejaš čas, da delaš tisto, kar te res veseli. Glavna slabost je birokracija in zaviranje podjetništva s strani države. Po eni strani sem šla v podjetništvo tudi zato, ker nisem hotela imeti opravka s toliko birokracije. Potem pa ugotoviš, da v podjetništvu ni nič boljše.

Kmetija, na kateri je Valerija vzpostavila ekološko kmetijstvo in turizem (Vir: osebni arhiv)

Kako se lotevate oglaševanja vaših dejavnosti oziroma kako ste na začetku pristopali do tega področja? Katera metoda se je izkazala za najbolj učinkovito?

Valerija: Začeli smo s Facebookom in Instagramom. Imeli smo tudi srečo, da je k nam na obisk prišel nek Nizozemec, ki je v nas videl potencial in nas je oglaševal na nizozemski spletni strani, ki je namenjena prav turistom, ki želijo kampirati na ekoloških kmetijah. O nas je naredil celo predstavitev v nizozemščini. Tako so nas začeli obiskovati Nizozemci in Belgijci, ki zdaj predstavljajo večino naših gostov.

Zdaj, po 7 letih, se oglaševanja sploh ne lotevamo več, saj je k nam začelo prihajati preveč ljudi. Naša strategija ja namreč graditi na butičnem turizmu. Naši turisti potrebujejo mir in sprostitev. Če je preveč ljudi, tega ne dobijo.

Zdaj prevladuje reklama od ust do ust. Imeli smo tudi to srečo, da so nas prišli ocenjevat kulinarični kritiki in o nas napisali pozitivne ocene. Imeli smo tri take obiske in o nas so napisali članke, ki so pripomogli k dobri reklami.

Kako izgleda vaš povprečen delovni dan, glede na to, da imate toliko zadolžitev na vseh koncih? Kako usklajujete vse obveznosti?

Valerija: Kmetija je organizirana v tolikšni meri, da lahko deluje tudi brez mene. Imamo ljudi, ki skrbijo zanjo in delajo naprej to, kar sem si začrtala v začetku.

Delovni dan je pester. Verjetno bi se marsikdo začudil, če bi vedel, da sploh ni tako organiziran, kot si večina misli. Vmes pride toliko nepričakovanih stvari, da tudi če si ga organiziraš, se hitro vse poruši; sploh kar se tiče kmetije.

Če hočeš delati na toliko različnih področjih, moraš biti res »multitasking« oseba. Ko se začnejo rušiti načrti, ki si si jih postavil, te to ne sme vreči iz tira.

Kakšna je vaša definicija uspeha?

Valerija: Če delaš tisto, kar te res veseli, če delaš s srcem in verjameš v to, potem ti bo uspelo. Verjeti moraš v svoj uspeh. Če ti verjameš v svoj uspeh, bodo vanj verjeli tudi ljudje okoli tebe. Tako bo zgodba lažja.

Če pa imaš sam pomisleke in že štartaš negativno, pa to ni to. Če si podjetnik, moraš biti z dušo in srcem v tem. To ni tako kot redna služba; da greš domov, ko je konec delovnika. Znati moraš poskrbeti za sebe in če imaš zaposlene – tudi zanje. Podjetništvo je velika odgovornost; do sebe in do drugih.

Kateri pa so bili največji izzivi na vaši podjetniški poti? Kako ste jih premagovali?

Naravne lepote v bližini kmetije (Vir: osebni arhiv)

Valerija: Največji izzivi so bili, kot sem že prej povedala, vezani na birokracijo. Še zdaj se soočamo z njimi. Kmetija je na območju naravnega spomenika Gačnik v območju Nature 2000 in Geoparka Idrija. Še vedno nismo uspeli pridobiti vseh potrebnih dovoljenj. Na nekatera dovoljenja čakamo že 4 leta. Ne vem, koliko časa še bomo. Poleg tega je kmetija tudi pod spomeniškim varstvom. To so res največji izzivi, za katere si prej nisem niti predstavljala, da bodo tako težki. Kljub temu, da delujemo v majhnem obsegu, določene institucije ne dovoljujejo nekaterih posegov, ki bi jih želeli narediti.

Nameravali smo izvesti obnovo starega objekta, v katerem smo načrtovali postavitev apartmajev, vendar smo morali vse skupaj ustaviti, ker to ni bilo dovoljeno. Tudi večji posegi v hišo niso dovoljeni, ker se ta nahaja pod spomeniškim varstvom. Poleg tega smo ekološka kmetija, zato je treba upoštevati tudi tovrstne zahteve.

Naši uradniki se držijo črke zakona, kar je po eni strani povsem razumljivo in prav. Vendar je žalostno, da nihče ne pride pogledat na teren, da vidi, kako stvari delujejo v realnosti. Včasih bi bilo bolje, če bi nekdo prišel, pogledal in videl, da to ni tako, kot si oni predstavljajo.

Mogoče še kakšna zaključna misel?

Valerija: Vedno spodbujam ljudi, naj grejo kljub vsem oviram na svoje in počnejo tisto, kar jih veseli. Dobro pa bi bilo, če bi majhni podjetniki kdaj stopili skupaj in dali določene predloge naši administraciji in državi. Potem bi se mogoče stvari vsaj malo spremenile. Vendar enostavno nimamo časa in energije še za to.

Verjamem, da bi šlo dosti več ljudi v podjetništvo, če bi jim bile nekatere stvari pojasnjene na drugačen način. Ko kot podjetnik prideš na naše institucije in predstaviš svoje načrte, ti povejo, da nečesa ne smeš početi in ti razložijo, zakaj ne. Namesto tega bi ti lahko rekli: “Tega ne smeš, ampak skušajmo to narediti na nekoliko drugačen način, da bo ideja vseeno lahko realizirana.”

V tem oziru smo še precej za drugimi državami. Še vedno je veliko, sploh mikro, potencialnih podjetij, ki si ne upajo iti na svoje, ker jih uradniki prestrašijo, še preden se lotijo posla.