»Imava službo, lasten projekt in dve leti staro punčko.«

Avtor Maruša Žibert — 25.11.2016
Komentiraj!
Svoj produkt, zanimive nogavice, ki sta jima dala pridih 90. let prejšnjega stoletja, sta pred dvema letoma predstavila na Kickstarterju. Projekt je podprlo 244 podpornikov z 10.337 dolarji. Nogavice so že na nogah podpornikov, zdaj pa zakonca Rolc nadaljujeta svoj nogavičarki posel Zulu Zion.
»Imava službo, lasten projekt in dve leti staro punčko.«

Dijana in Miha Rolc sta se na Kickstarterju predstavila dve leti nazaj. Njune nogavice so prepričale več kot 240 podpornikov (Vir slike: Zulu Zion).

Kickstarter kampanja je bil njun prvi stik s kupci in obenem tudi njun prvi skupni projekt. Dijano in Miho Rolca, ki sta med Kickstarter kampanjo postala tudi prvič starša, je ta naučil ne le podjetništva, ampak tudi podučil o njunem odnosu. »Velika prednost je to, da se najbolje poznava in v določenih trenutkih oba veva, kaj drugi misli že samo s pogledom ali manjšo opazko. Stvari se hitreje popravijo in naredijo. Je pa včasih tudi naporno, ker se Zulu Zion preveč ´infiltrira´ v najino osebno življenje, zato si vedno vpet v dogajanje,« povesta, kakšen je občutek hoditi v službo z zakoncem.

»Včasih tudi ´kiksneva´, a najdeva pot nazaj.«

Zulu Zion ni njuna glavna služba: »Imava tudi službi in druge projekte ter ogromno idej za nove produkte. Vse to pa je zahtevno uravnotežiti z dve leti staro punčko. Ne uspeva nama vedno. Ga tudi ´kiksneva´, se mogoče malo izgubiva, ampak vedno najdeva pot nazaj in nadaljujeva ter vztrajava.« Sta dokaz, da je možno v podjetniških vodah plavati tudi ob družinici in drugih obveznostih.

»Hočemo in pričakujemo raznolikost ponudbe.«

Ukvarjata se s panogo, ki vsaj v Sloveniji vse bolj umira. Večja slovenska podjetja, nekoč ponos slovenskega podjetništva, umirajo. »Meniva, da je največji problem v notranji organizaciji podjetja. Nekaj je šlo narobe tam, kot je največkrat problem s slovenskimi večjimi podjetji. V veliki meri pa tudi dejstvo, da ne sledijo trendom. Težko je prodajati nekaj, kar se že 20 let ni spremenilo in prilagodilo potrebam trga. Mladi imamo več zagona in z družabnimi omrežji smo vsak dan izpostavljeni modnim trendom – zato hočemo in pričakujemo raznolikost ponudbe. Če te ni, jo potem očitno moramo ustvariti sami. Tu se vidi tudi pri nas. Imamo porast samostojnih modnih znamk, kot je na primer BooPacks,« sta malce kritična na trenutni pogled na preostalo slovensko modno industrijo.

Kickstarter kampanja, ki sta jo zagnala med Dijanino nosečnostjo, jima je zagotovila ustvaritev še ene dodatne kolekcije, ki sta jo ponudila tudi na tujem trgu, od koder prihaja največ zanimanja. Izpostavita Nemčijo in Avstralijo, kjer omogočata spletne nakupe, Španijo in ameriška mesta, kot so San Francisco, Los Angeles in Oregon. V nekaterih državah svoje zanimive nogavice ponujata tudi v fizičnih trgovinah, različnih butikih in manjših trgovinah.

O tem kako vidita svojo Kickstarter kampanjo in izpolnjevanje obljub podpornikov
»Res je, najtežji del pride po tem, ko se kampanja konča. Ko je potrebno produkte dostaviti v roku vsem podpornikom. To nama je na srečo uspelo, v veliki meri zato, ker je najin produkt tak, da ga v količinskem smislu ni težko proizvesti. Tekom celotnega procesa se nama je rodila še hčerka, tako da je to zagotovo pustilo sled na Zulu Zion. Nisva mogla biti tako aktivna, kot sva si želela, konec koncev otrok potrebuje tvojo pozornost in v neki točki se moraš odločiti, kaj je bolj pomembno,« povesta mlada podjetnika, ki jima odlična uspeva podjetniško in družinsko življenje. In to kljub temu, da še vedno celotno delo opravljata sama.

Z več dizajni v rokah se odpravita v tovarno

»Najprej se odločiva za tematiko in zbirava inspiracijo,« povesta. To je dolgotrajen proces, ki vključuje tudi risanje – to največkrat sicer naredi Miha, a tudi Dijanini vzorci so bili že realizirani. Ko naredita 9 dizajnov, izbereta barvne različice, kar je po njunem mnenju najtežji del. »Po odločitvi, kateri modeli bodo realizirani, se odpraviva v tovarno, kjer več tednov ustvarjamo te modele. Prilagajamo preje, delamo izboljšave na vzorcu in podobno.« Obrat se nahaja na Gorenjskem, gre za manjši družinski obrat, v katerem so približno štirje delavci, sodelujejo pa tudi še nekateri podizvajalci.

»V tovarno običajno prideva s tremi variacijami za vsak model in predvidiva, da nama bo vzelo vsaj od ene do dve uri na model. Na koncu pa toliko eksperimentiramo s prejami, da se včasih zavleče tudi na 5 ur na posamezen model,« ko je delo končano in potrjeno, sledi še etiketiranje in kolekcija je narejena.

Bala sta se, da sta bila preveč drzna

Njuni najbolj prodajani pari nogavic so par Rico iz prve kolekcije, Tony iz druge in Roy iz tretje, najnovejše. Navdušenja nad Royem nista pričakovala, priznata, saj sta se bala, da sta bila preveč drzna v barvah. »Ampak, kot se je izkazalo, očitno nisva bila,« povesta v smehu.

XR06 - single static MP coworking
comments powered by Disqus
Prijavi se na e-novice!