Odgovor strokovnjaka: Ali so pogajanja zavezujoča?
Pogajanja Vir: Freestockphoto
Pogajanja so tista dejanja, ki jih stranki izvedeta z namenom, da eventuelno skleneta pogodbo. Pri tem je treba razlikovati med pogajanji in ponudbo. Ponudba je ponavadi sestavljena iz dveh delov: predmet pogodbe in cena. Pogajanja pa so vsa tista dejanja, ki še niso ponudba, torej dogovori glede predmeta, cene, stranskih elementov pogodbe itd. Ko se stranki pogajata še ni volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe.
Ponudba in pogajanja se ne izključujeta. Ena izmed strank lahko poda ponudbo, s katero izrazi svojo poslovno voljo, a to še ne pomeni, da je nujno konec pogajanj. Druga stranka ji lahko poda nasprotno ponudbo, ali pa enostavno reče da s prvotno še ni zadovoljna, ter bi se želela pogajati še naprej. V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali vse faze pogajanj in stroškovne posledice za stranke.
Prvi fazi rečemo začetek pogajanj, ki obsega vse od prvega stika med strankama, splošnega oglaševanja ali celo prvo srečanje. Za začetek pogajanj se lahko šteje že to, če je ena stranka oglaševala možnost za sklenitev pogodbe na splošno. Praktično si lahko to predstavljamo tako, da neko podjetje objavi oglas, da ponuja poslovne prostore za podjetja v velikosti do 50 oseb. Osebe, ki bodo na tak oglas odreagirale bodo s tem stopile v fazo začetka pogajanj. Začetek pogajanj pa je seveda lahko tudi individualen. Kadar imata dve stranki že nek namen, da se pogajata le med seboj, štejemo za začetek pogajanj tiste prve sestanke, ko se stranki spoznavata, a še ne govorita o konkretni ponudbi.
Druga faza so sama pogajanja. Zaradi narave današnjega sklepanja poslov poznamo številne raznovrstne oblike pogajanj. Pri tem ni nujno, da so stranke fizično prisotne v istem prostoru, niti ni nujno da se s pogajanji ukvarjata sočasno. Najpogostejši ostajajo sestanki in poslovna kosila, svoj delež pa si vedno bolj jemljejo pogajanja na daljavo. Pogajati se je seveda možno tudi preko videokonferenc, emaila, pošte ali faksa. Bistveno je, da se obe stranki zavedata, da se pogajata in pri tem sodelujeta.
Pogajanja se lahko prekinejo na dva načina: če pride do dejanske sklenitve pogodbe, ali pa če ena izmed strank izrazi, da se ne želi več pogajati. Pri tem ni nujno, da uporabi prav te določene besede, če je med strankama običajno, da že sama prekinitev komuniciranja pomeni prav to.
Stroški pogajanj se delijo na tak način, da vsaka stranka nosi svoje stroške, skupne pa si razdelita na pol. Stranki imata možnost, da se dogovorita tudi drugače. Pogosto ena izmed strank, toliko bolj, če ima zelo močan interes v sklenitvi posla, kot izraz gostoljubja predlaga, da bo nosila vse stroške pogajanj. Neredko je to lahko v povezavi s kakšno drugo uslugo, denimo takšno, da se druga stranka do takrat torej ne bo sestajala s tekmeci. Vsak drugačen dogovor lahko stranki uredita s pogodbo.
Kakšne pa so bistvene posledice pogajanj?
Dokler sta stranki v fazi pogajanj, ni nobena izmed njiju dolžna skleniti pogodbe. Razen, če sta stranki sklenili določeno predpogodbo, ima vsaka možnost odstopiti od pogajanj. Vendar pa to ne pomeni, da pogajanja ne nosijo posledic.
Stranki sta se dolžni pogajati v dobri veri. To pomeni, da bo tista stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, odgovorna za škodo, ki je s tem nastala drugi stranki. Ta škoda je lahko precej obsežna, sploh če je druga stranka v sklopu pogajanj razkrila poslovne skrivnosti, know how ali recimo svoj poslovni načrt. Za škodo bo odgovorna tudi tista stranka, ki se je pogajala, nato pa odstopila od pogajanj brez utemeljenega razloga, s tem pa drugi stranki povzročila škodo. To pomeni, da se morajo podjetniki zavedati, naj se pogajajo le tedaj, kadar imajo resen namen skleniti pogodbo. Odstop od pogajanj je lahko le utemeljen. Sodna praksa pravi, da je utemeljen razlog lahko ekonomski (razmere na trgu, previsoka cena itd.). Stranki sta lahko odgovorni tudi za to, če je drugi stranki povzročala nepotrebne stroške in škodo.
Škoda se izračuna glede na dejansko škodo in stroške, ki so nastali, ker pogodba ni bila sklenjena. Pri tem se ne upoštevajo le stroški samih pogajanj, ampak tudi morebitni stroški, ki so v sklopu tega nastali v proizvodnem ali poslovnem procesu podjetja. Ob tem se izračuna tudi t.i. negativni interes, ki je tista škoda, ki je stranki nastala, ker pogodba ni bila sklenjena. Vendar pa so sodišča načeloma zelo zadržana pri tem, da bi stranki priznala znaten negativen pogodbeni interes in praviloma priznajo le škodo, ki je nastala neposredno zaradi pogajanj.
Škoda je lahko tudi večja, če sta se stranki dogovorili za določeno stopnjo tajnosti (non-disclosure agreement) ali pa za pogodbeno kazen, če podane izjave ne bodo resnično. Vendar ta škoda ne izhaja iz samih pogajanj, temveč iz pogodbenih določil, za katere sta se dogovorili stranki.
Viri: Obligacijski zakonik
Iščete pravno pomoč? Preverite naše pravno svetovanje >>