Viri financiranja podjetja

Vrste sredstev, ki so na voljo podjetnikom za financiranje podjetja, so zelo omejene. Lahko jih razdelimo na notranje vire financiranja, nepovratna sredstva, dolžniške vire financiranja in na lastniški kapital.

Notranji viri financiranja

Visoko na prvem mestu v sklopu financiranja podjetja je potrebno postaviti notranje vire financiranja podjetja. Govorimo o kombinaciji čim hitrejše ter čim večje prodaje in podjetniškega “zategovanja” (ang. bootstraping). Podjetniki začetniki si pogosto napačno predstavljajo, kako uspešno začeti posel. Razmišljajo o tem, kako bi zbrali večjo vsoto denarja, ali od bank ali investitorjev, nato pa najeli drage pisarne, kupili nove računalnike, najeli tajnico ter zaposlili ljudi, na koncu pa upali, da se bo kaj prodalo.

Vendar največ uspešnih podjetij uspe ravno na obraten način. Uspešni podjetniki razmišljajo o tem, kako čim hitreje in čim ceneje preveriti hipotezo vrednosti na trgu, nato pa s čim manj stroški realizirati čim več prodaje. Pristop do stroškov vedno temelji na močnem “zategovanju”. Začne se pri osebnem “zategovanju”, kjer da podjetnik podjetju na voljo vsa svoja sredstva, izčrpa kreditne kartice, mogoče obdrži še tekočo službo in investira plačo v podjetje ali izvede kakšno svetovanje, podjetje pa začne mogoče kar od doma ali v garaži, brez tajnic in drugih nepotrebnih stroškov.

Tudi na strani trženja in marketinga lahko govorimo o zategovanju stroškov kot najbolj smiselne strategije. To pomeni, da podjetnik začne tržiti produkte po svoji socialni mreži ali skuša pridobiti prve stranke z gverilskim marketingom. Pri tem ni potrebe po dragih oglasih ali drugih velikih marketinških stroških. Nekateri podjetniki začnejo celo brez vizitk, ker se jim zdi to povsem nepotreben strošek. Njihov cilj je s čim manj sredstvi pridobiti prve stranke ter od njih čim hitreje pridobiti plačilo, na drugi strani pa pri dobaviteljih dobiti čim boljši plačilni rok, razliko pa investirati v rast in razvoj posla.

Če smo iskreni, je to konec koncev tudi pravo podjetništvo. Brez prodaje in denarnega toka podjetje enostavno ne obstaja. Je pa seveda to tudi najtežji del podjetništva, zato se ljudje pogosto raje lotijo vseh drugih segmentov omenjene dejavnosti, kot je iskanje investitorja, prijava na nepovratna sredstva ipd. Žal pa je tako, da če v podjetju osnovni posel ne funkcionira, podjetnik izjemno težko pridobi zunanje vire financiranja. Edina izjema so mogoče visokotehnološka podjetja v kapitalsko intenzivnih panogah, kjer so že za sam zagon podjetja potrebni večji vložki. Torej, vsak podjetnik mora najprej razmišljati o tem, kako bo čim prej prišel do prvih strank s čim nižjimi stroški.

Nepovratna sredstva

Ko podjetnik izčrpa svoje lastne vire za ustanovitev in zagon podjetja ter najde pot do prvih strank, je vsekakor smiselno, da razmišlja še o zunanjih virih financiranja. Najprej so tukaj nepovratna sredstva. Vsako leto je objavljenih več razpisov na občinski, nacionalni in evropski ravni z namenom spodbujanja podjetništva. Sredstva so lahko nepovratna, vedno več razpisov pa zajema predvsem garancije za bančne kredite s subvencionirano obrestno mero.

Vsekakor se sliši odlično, da podjetje pridobi nepovratna sredstva, vendar ne smemo pozabiti tudi na slabosti le-teh. Vsebina razpisa in vizija ter na drugi strani razvojna faza podjetja se pogosto razlikujeta in zato je potrebno poslovanje prilagajati razpisu, kar pa pogosto prinaša visoko ceno. Prav tako vsak razpis zahteva kar nekaj birokracije, tako s prijavo, kot tudi poročanjem. Iz tega razloga moramo previdno razmisliti, ali se je resnično vredno prijaviti na razpis. Mogoče je celo najbolj smiselno, da si pomagamo s katerim izmed podjetij, ki so specializirana za pripravo razpisne dokumentacije.

Dolžniški viri financiranja

Drugi sklop sredstev, ki so podjetniku na voljo, so dolžniški viri financiranja. Sem sodijo tako vsem dobro poznani krediti in lizingi, kot tudi manj poznani viri financiranja kot so na primer faktoring, izdaja podjetniške obveznice ipd. Če se osredotočimo predvsem na kredite je največji problem, ker bankirji gledajo predvsem zgodovino poslovanja podjetja. Zgodovina poslovanja mora jasno kazati sposobnost podjetja za servisiranje dolga, prav tako pa mora imeti vsak kredit ustrezno zavarovanje. To posledično pomeni, da mlada podjetja izjemno težko pridobijo kredite oz. je to za njih skoraj nemogoče. Kljub temu scenarij le ni tako črn – v kolikor podjetje uspešno posluje na trgu, slej kot prej lahko pridobi tudi kredite in s tem pospeši rast in razvoj podjetja.

Lastniški viri financiranja

Na koncu so tukaj še lastniški viri financiranja. Pod tovrstnimi viri financiranja poznamo predvsem poslovne angele in sklade tveganega kapitala. Koncept lastniškega financiranja je povsem drugačen od dolžniškega. Investitor je pripravljen sprejeti veliko tveganje brez kakršnih koli zavarovanj. Zavedati se moramo, da je tveganje res veliko, saj 8 od 10 podjetij v 5 letih propade. Tako je velika verjetnost, da bo investitor izgubil celotno investicijo. Vendar pa zaradi večjega tveganja in majhne likvidnosti naložbe želi investitor tudi večji donos. Največji donos v podjetništvu, v kolikor podjetje uspe, je seveda na lastniškem delu pasive bilance. Tako investitor z investicijo postane v največ primerih manjšinski solastnik podjetja in realizira donos na investicijo, ko svoj delež čez nekaj let proda.

Investitor ima kot solastnik poleg večjega potencialnega donosa podjetja še dva dodatna vzvoda. Prvi je, da z družbeno pogodbo zavaruje svoj kapital in ima aktiven vpliv na to, kako bo kapital porabljen. Če vidi, da stvari zavijejo v napačno smer, lahko vpliva na prihodnost podjetja. Drugi vzvod pa je t. i. “pametni denar”. To pomeni, da investitor kot solastnik aktivno pomaga pri rasti in razvoju podjetja. Govorimo predvsem o mentorstvu podjetnika, odpiranju vrat ipd. Poleg same investicije je koncept “pametnega denarja” izjemna dodana vrednost za podjetnike.

Poslovni angeli in skladi tveganega kapitala vlagajo zgolj v najperspektivnejše posle. Podjetje mora imeti jasno kompetenco in diferenciator, mednarodni potencial, izkušeno ekipo, prav tako pa mora biti vidna strategija izhoda investitorja. Zavedati se moramo namreč, da se bo ob vstopu lastniškega investitorja podjetje v prihodnosti moralo prodati, v vmesnem času pa bo investitor stremel k temu, da je podjetje finančno optimizirano.

Poslovni angeli običajno investirajo nekje med 100.000 in 500.000 evrov v fazah, ko ima podjetje prototip in prve stranke, skladi tveganega kapitala pa tudi do nekaj milijonov evrov, vendar običajno v kasnejših fazah, ko podjetje širi svoje poslovanje na mednarodne trge. Podjetnik lahko išče lastniške investitorje tako doma, kot tudi v tujini, saj je namreč investicij izven matične države investitorja vedno več. Velja pa omeniti še to, da se poslovni angeli in skladi tveganega kapitala pogosto zbirajo okoli združenj ali podjetniških pospeševalnikov, kot so Seedcamp, Techstars, Y Combinator ipd.

Na podjetniku je, da že v začetku temeljito oceni, ali ima primeren projekt za poslovne angele in sklade tveganega kapitala. Veliko podjetnikov namreč išče investicijo, pri čemer njihov projekt sploh ne ustreza investicijski politiki lastniških investitorjev. Dejstvo je, da prejme investicijo resnično majhen del podjetij. Če vseeno ocenimo, da imamo ustrezen projekt, pa je pomembno, da pripravimo tudi ustrezno investicijsko dokumentacijo, ki zajema poslovni načrt, finančni načrt, prezentacijo ter morebitne druge dokumente.

Preberite tudi: Ali vaše podjetje že nudi kadrovske štipendije?

Uspešni podjetniki pogosto kombinirajo različne vrste virov financiranja v različnih fazah rasti podjetja. Najprej investirajo vse svoje lastne vire, nadaljujejo pri 3F (friends, familiy, fools), in sicer prijateljih, družini ter naivnežih, prav tako pa skušajo čim prej realizirati prodajo. Če njihov projekt ustreza tveganemu kapitalu, skušajo pridobiti še investitorja tveganega kapitala, drugače podjetje razvijejo na podlagi strategije organske rasti. Slej kot prej pa je vsako uspešno podjetje primerno tudi za pridobitev kredita ali drugih dolžniških virov financiranja. Pomembno je, da podjetnik pred pridobitvijo posameznega vira temeljito preuči zakonitosti in pogoje posameznega vira.