Obračun DDV v mednarodnem B2C poslovanju

Glede na to, da so bile v predhodnem prispevku predstavljene vsebine s področja registracije v posebno ureditev (t.i. mini VEM), so v nadaljevanju predstavljeni postopki izpolnjevanja zahtev po poročanju v posebni ureditvi.

Kdaj, kje in kako se odda obračun DDV?

Vsi predhodno v sistem mini VEM registrirani zavezanci, ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve (v nadaljevanju podjetje), bodo davčnemu organu – Finančni upravi RS (v nadaljevanju FURS) prek sistema mini VEM v elektronski obliki predložili poseben obračun DDV (v nadaljevanju obračun) za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali so opravili obravnavane storitve ali ne.

Rok za predložitev obračuna je 20. dan v mesecu, ki sledi poteku obračunskega obdobja na katerega se obračun nanaša. Obračunsko obdobje zajema eno koledarsko četrtletje, pri čemer prvo obdobje traja od 1. januarja do 31. marca, drugo od 1. aprila do 30. junija, tretje od 1. julija do 30. septembra in četrto od 1. oktobra do 31. decembra. Rok za predložitev za vsako od teh obdobij je torej 20. april, 20. julij, 20. oktober in 20. januar. Obračun je treba predložiti v evrih.

Obračunani DDV se mora plačati ob predložitvi obračuna oziroma najkasneje ob poteku roka za predložitev obračuna. To pomeni, da se obračunani DDV plača najkasneje do 20. dne v mesecu, v katerem je potrebno predložiti obračun. V primeru, da podjetje v posameznem kvartalu ni opravljalo nobenih storitev, predloži t.i. nični obračun. Obračuna pa podjetje ne sme predložiti pred koncem obračunskega obdobja.

V kolikor podjetje obračuna ne predloži v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja, mu država članica identifikacije v elektronski obliki pošlje opomin, v katerem ga opomni na njegovo obveznost predložitve obračuna in plačila. Vse nadaljne opomine izdajo države članice potrošnje.

Kdaj se plača obračunani DDV?

Obveznost za plačilo DDV nastane v državi članici potrošnje oz. tam, kjer ima kupec sedež. Davek registrirano podjetje plača ob predložitvi posebnega obračuna na poseben račun davčnega organa, kjer je podjetje identificirano za DDV, primeroma v Sloveniji, nato pa FURS nakaže državam članicam potrošnje pripadajoče zneske DDV. Kot že omenjeno v predhodnem prispevku, bodo morali zato podjetniki, ki bodo opravljali obravnavane storitve, v obračunu specificirati storitve po državah članicah EU, v katerih so bile opravljene.

Potem ko podjetnik predloži obračun prek sistema mini VEM, mu bo sporočena enotna sklicna številka obračuna. To je številka, na katero se mora podjetje sklicevati pri izvedbi ustreznega plačila. Številka vsebuje kodo države članice identifikacije (npr. SI), individualno identifikacijsko številko za DDV (npr. 12345678) in obračunsko obdobje, na način, kot se uporablja tudi pri splošnem obračunu DDV. Primeroma skupaj SI12345678-01032015.

Če podjetje ne izvede plačila ali ne plača celotnega zneska, mu država članica identifikacije deseti dan po roku za plačilo pošlje opomin v elektronski obliki. V kolikor podjetje prejme več opominov zaporedoma, ga država članica identifikacije (v našem primeru Slovenija) lahko izključi iz posebne ureditve. Posledice in pogoji, kdaj država članica lahko podjetje izključi so navedene v predhodnem prispevku. Morebitne izvršbe bodo izvedene s strani države članice potrošnje.

Popravek obračuna

Podjetja bodo vse spremembe izvedla s popravkom prvotnega obračuna in ne s spreminjanjem naknadnih obračunov. Podjetjem bodo popravki omogočeni še tri leta po datumu, ko so morali predložiti prvotni obračun, s tem bo plačan premalo obračunan DDV ali povrnjen preveč obračunan DDV.

Izjemoma bodo popravki mogoči tudi po izteku triletnega obdobja, o katerih se bodo podjetja dogovarjala z državo članico potrošnje neposredno. V primeru, ko je izdan dobropis, je potrebno prilagoditi že oddan obračun za obdobje, v katerem je bilo prijavljeno opravljanje storitev.

Za katere storitve se lahko uporablja posebna ureditev?

Podjetje ne sme uporabljati posebne ureditve za obravnavane storitve, ki so opravljene v državi članici, v kateri ima podjetje sedež ali poslovno enoto. Slednje pomeni, da podjetje, ki se je vključilo v posebno ureditev v Sloveniji, uporablja posebno ureditev za storitve opravljene v drugih državah članicah, ne more pa je uporabljati za storitve, ki jih opravi v Sloveniji. Te vključi v redni obračun DDV-O v okviru splošne DDV ureditve.

Kdaj imajo podjetja pravico do odbika DDV?

Podjetje, ki uporablja v tem prispevku obravnavano posebno ureditev, v državi članici potrošnje nima pravice do odbitka DDV na podlagi posebnega obračuna, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV na podlagi zahtevka VATR-APP.

V kolikor podjetje, ki v Sloveniji uporablja posebno ureditev, v državi članici potrošnje poleg obravnavanih storitev opravlja še druge storitve (izven posebne ureditve) in v zvezi s katerimi se mora v tej državi identificirati za DDV namene, v DDV obračunu odbija zneske DDV, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev.

Katere evidence mora voditi podjetje vključeno v posebno ureditev?

Podjetje mora skladno s predpisi voditi evidence ki vključujejo splošne informacije, kot so podatki o državi članici potrošnje, za katero se opravlja storitev, vrsti opravljene storitve, datumu opravljanja storitve in znesku DDV, ki ga je treba plačati, pa tudi bolj specifične informacije, kot so podatki o morebitnih predplačilih in informacije, ki se uporabljajo za določitev kraja, kjer ima stranka sedež ali stalni naslov ali kjer običajno prebiva.

Podjetje mora evidence hraniti 10 let od konca leta, v katerem je bila izvedena transakcija, ne glede na to, ali je davčni zavezanec prenehal uporabljati ureditev ali pa jo še uporablja.

V primeru, da obstaja dvom o tem, kje ima kupec sedež, je potrebno poleg splošnih informacij, pridobiti tudi dva dokaza za ugotavljanje kraja prejemnika storitve. Kot dokazi se uporabljajo predvsem:

• prejemnikov naslov za izstavitev računov,
• naslov internetnega protokola (IP) naprave, ki jo uporablja prejemnik, ali katera koli metoda za geo-lokacijo,
• bančni podatki (na primer kraj, kjer je odprt bančni račun, ki se uporablja za plačevanje, ali prejemnikov naslov za izstavitev računov, ki ga hrani banka),
• mobilna oznaka države (MCC) mednarodne identitete mobilnega naročnika (IMSI), ki je shranjena na kartici z modulom za identiteto naročnika (SIM), ki jo uporablja prejemnik,
• kraj prejemnikovega fiksnega omrežja, prek katerega se zanj opravlja storitev in
• druge, poslovno pomembne informacije.

Izdajanje računov

Za izdajanje računov se uporabljajo pravila države članice potrošnje. Zato morajo podjetja poznati ustrezna pravila držav članic, v katerih opravljajo storitve za potrošnike. Vse potrebne informacije o predpisih držav članic v zvezi z izdajanjem računov bodo objavljene na spletni strani Evropske Komisije in verjetno tudi FURS.

Preberite tudi: Registracija v sistem “vse na enem mestu” oziroma mini VEM za DDV >>

Teoretično so spremembe zakonodaje o DDV na področju poslovanja s končnimi potrošniki predstavljene, naslednji prispevek pa bo osredotočen na odločitve, ki jih bodo podjetja morala sprejeti že pred uvedbo nove zakonodaje (do 1. januarja 2015) vezane na organizacijo strani za spletno prodajo in sicer (4P):

• Plačila kupcev (payments),
• določanje cene (price),
• planiranje dobička (profit) ter
• morebitne globe ob nepravilnem izpolnjevanju predpisanih zahtev (penalties).

Kaja Ložar je davčna svetovalka v oddelku za DDV v podjetju Protokorp d.o.o., magistrirala s področja forenzičnega računovodstva na EF v Lj.

Ta članek je bil pripravljen na podlagi zakonodaje ter sodne prakse, veljavne v času priprave besedila. V primeru kasnejših sprememb zakonodaje ali sodne prakse avtor ne odgovarja za ažurnost oziroma uskladitev besedila s kasnejšimi spremembami.