Prejem računa za storitve iz EU

V nadaljevanju sta glede na status prejemnika storitve, predstavljena dva primera.

Na podlagi splošnega pravila se kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec kot tak, določa glede na sedež naročnika storitev. Davčni zavezanec je oseba, ki neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost (1. odstavek 25. člena ZDDV-1, v nadaljevanju splošno pravilo).

Kraj obdavčitve storitve, ki se zaračuna drugemu davčnemu zavezancu, je torej v državi, kjer ima prejemnik storitve svoj sedež. V našem primeru je to Slovenija.

Naročnik je identificiran za DDV

V prvem primeru imamo podjetje, ki je v Sloveniji identificirano za DDV in naroči storitev, od izvajalca s sedežem v drugi državi članici EU. Za primer, cena storitve znaša 100 EUR.   

Skladno s splošnim pravilom, je to podjetje dolžno od prejete storitve narediti samoobdavčitev. Po določbah 3. točke 1. odstavka 76. člena ZDDV-1 mora namreč plačati DDV vsak davčni zavezanec, kateremu se opravijo storitve, ki spadajo pod splošno pravilo, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.

Slovensko podjetje je dolžno izvesti samoobdavčitev ne glede na to, ali podjetje, ki opravi storitev in je davčni zavezanec, ima identifikacijsko številko za DDV ali ne. Pomembno je le, da je to podjetje davčni zavezanec (vsaka oseba, ki neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost).

To pomeni, da podjetje namesto dobavitelja obračuna in plača DDV. Osnova za obračun davka je 100 EUR, kar pomeni, da z upoštevanjem splošne stopnje 22%, znesek davka znaša 22 EUR. Hkrati z obračunom, pa ima podjetje tudi pravico do odbitka tega zneska DDV (22 EUR), seveda ob izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV. Pravico do odbitka DDV ima davčni zavezanec le za nabavo blaga in storitev, ki jih uporabi za namene svojih obdavčenih transakcij.

Slednje pomeni, da je nabava storitve od davčnega zavezanca iz EU, z vidika DDV v Sloveniji nevtralna.

Naročnik ni identificiran za DDV

V drugem primeru naročnik, ki ni identificiran za DDV (mali davčni zavezanec) naroči enako storitev, v enakem znesku, 100 EUR. Tudi v tem primeru velja, da je storitev obdavčena v Sloveniji na podlagi splošnega pravila, zato mora naročnik storitve, skladno z določili ZDDV-1, zaprositi za posamično identifikacijsko številko za DDV (v nadaljevanju posebna ID- številka).

Davčni organ mora, s posebno ID- številko identificirati vsakega davčnega zavezanca, kateremu se opravijo storitve splošnega pravila, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.

S posebno ID-številko, je tak davčni zavezanec dolžan obračunati DDV (narediti samoobdavčitev). Slednje pomeni, da bo podjetje, tako kot v zgornjem primeru, namesto dobavitelja obračunalo in plačalo DDV, v višini 22 EUR (100 EUR * 22%).

Vendar pa je potrebno opozoriti, da omenjeni davčni zavezanec, skladno z določili ZDDV-1, v tem primeru nima pravice do odbitka vstopnega DDV od te nabave, kar pomeni, da je DDV, ki ga naročnik storitve v tem primeru plača, strošek podjetja.

Davčni zavezanec s posebno ID-številko, ki je identificiran za namene DDV samo zaradi prejema storitev, namreč nima pravice do odbitka vstopnega DDV, ker je ta nabava povezana z njegovo oproščeno dejavnostjo (je oproščen obračunavanja DDV po 1. odstavku 94. člena ZDDV-1), in ne z njegovo obdavčeno dejavnostjo. Prav tako tak davčni zavezanec DDV ne sme izkazovati na izdanih računih.

Temu se lahko podjetje izogne tako, da se prostovoljno vključi v sistem DDV v Sloveniji in pri tovrstnih transakcijah postopa tako, kot je navedeno v prvem primeru. Svojo izbiro mora vnaprej priglasiti davčnemu uradu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.

Podrobneje o tem, kako postopati, ko prejmete račun za storitve iz tujine, v članku sprejemanje računov od tujih dobaviteljev. 

Kaja Ložar je davčna svetovalka v oddelku za DDV v podjetju Protokorp d.o.o., magistrirala s področja forenzičnega računovodstva na EF v Ljubljani.